Oseba, ki trpi za dispraksijo, lahko ugotovi, da bolezen prizadene številna področja njihovega življenja. Simptomi dispraksije lahko vplivajo na osebo čustveno, fizično, intelektualno in družbeno ter celo škodujejo normalnemu procesu učenja. Zdravniki ne vedo, kaj povzroča stanje, vendar obstajajo teorije. Nekateri raziskovalci verjamejo, da je lahko vzrok za simptome dispraksije nezrelost razvoja nevronov v možganih.
Dispraksija je dedna in se bolezen pogosto začne v otroštvu. Posameznik pa se morda ne zaveda, da ima bolezen, ker veliko otrok z boleznijo nima nobenih simptomov. Dispraksija je pogosta tako pri odraslih kot pri otrocih, bolezen pa prizadene predvsem moške. Osemdeset odstotkov posameznikov z diagnozo tega stanja je moških. Po vsem svetu ta bolezen prizadene do 10 % prebivalstva.
Oseba, ki trpi za dispraksijo, lahko doživi različne simptome. Otroci s to boleznijo lahko pozno dosežejo določene mejnike. Na primer, lahko imajo težave z matematiko, jezikovnim razvojem, pisanjem ali celo fizične težave kot malčki.
Majhni otroci s simptomi dispraksije lahko trajajo dlje, da se prevračajo, plazijo, stojijo, hodijo, govorijo in se umikajo v stranišče. Ko odrastejo, se lahko motorične sposobnosti razvijajo dlje in poslabšajo otrokovo zmožnost, da se igra lovi, skoči, skače ali brca žogo. Simptomi dispraksije vplivajo na socialni in senzorični razvoj osebe.
Posameznik, ki trpi za dispraksijo, je lahko tudi občutljiv na svetlobo, dotik, hrup in okus. Ljudje s to boleznijo se pogosteje počutijo pod stresom, tesnobo ali depresijo. To lahko osebi izjemno oteži ohranjanje zdravih odnosov in prilagajanje novim situacijam.
Drug pogost simptom dispraksije je težava pri organiziranju misli. Ljudje s to boleznijo imajo lahko slab občutek za smer ali čas. Mnogi trpijo zaradi slabega kratkoročnega spomina in se zlahka motijo. Odrasli z dispraksijo je lahko zelo težko opraviti naloge in opravila. Simptomi bolezni so izjemno podobni ADHD in jih je mogoče zlahka zamenjati.
Žal za dispraksijo ni zdravila. Obstaja več načinov, s katerimi se lahko oseba spopade z motnjo in zaobide težave, povezane z dispraksijo. V otroštvu lahko delovni terapevti, jezikoterapevti in specializirani učitelji pomagajo osebi z dispraksijo, da doseže svoj polni potencial. Ko oseba postane odrasla, mu lahko vadbe in podporne skupine pomagajo pri učenju, kako izvajati dejavnosti in vsakodnevne dejavnosti, ki so težke zaradi stanja.