Volkovi so v mitologiji pogosto prikazani kot zvit, zlonamerni znanilci uničenja in smrti. V nekaterih legendah in kulturah, zlasti v indijanski folklori, je volk prikazan v bolj pozitivni luči. Mitologija Evrope in vzhodne Azije na splošno prikazuje volkove kot nezaupljiva, nevarna bitja, nekatere legende pa te živali celo slikajo kot demone ali stvaritve samega Satana. Nasprotno pa številna indijanska plemena, kot so ljudstva Lakota Sioux in Inuiti, spoštujejo volka kot naklonjeno entiteto in celo kot ustvarjalca ljudi. Celo v nekaterih indoevropskih kulturah imajo volkovi v mitologiji negovalne vloge ali pa se na njih gledajo kot na simbol junaštva in vodenja.
Indijanska plemena na splošno bolj verjetno pripisujejo pozitivne lastnosti in vloge volkom v folklori. Verjame se, da so Inuitska ljudstva častila samotnega volka, imenovanega Amarok, ki je služil Inuitskim plemenom tako, da je iz črede ustrelil krhke in bolne karibuje, s čimer je za seboj pustil zdrave, močne črede za lovce na ljudi. Ljudska pripoved Lakota opisuje ranjeno človeško žensko, ki jo vzamejo in oskrbujejo volkovi. Volkovi naj bi to žensko naučili dragocenih veščin, s katerimi pomaga svojemu plemenu, ko se končno vrne k njim.
Druga indijanska plemena volkom v mitologiji pripisujejo pomembne ustvarjalne vloge. Ena legenda opisuje arhetipskega volka, ki nosi vse težje breme. Iz tega volčjega bremena sčasoma izvira človeštvo.
Folklorna izročila Evrope in vzhodne Azije na splošno opisujejo volkove kot bolj zlovešče mitološke figure. Vzhodnoevropski in skandinavski narodi so volkove v mitologiji tradicionalno slikali kot krvoločne in demonske. Sodobna angleška beseda »volk« naj bi izhajala iz starodavnega gotskega izraza za »morilca«, kar je »varg«. Po starodavni germanski praksi so bili morilci pogosto pregnani iz skupnosti in prisiljeni živeti sami v divjini, brez vsakršnega stika s svojimi skupnostmi ali njihove pomoči. Nekateri učenjaki verjamejo, da bi ta praksa lahko ponudila namig o izvoru volkodlak v folklori, saj naj bi ti izgnani morilci popolnoma izgubili svojo človečnost.
Druge evropske in azijske legende prikazujejo volkove v mitologiji kot negovalne ali junaške figure. Stari Kelti so morda verjeli, da volk varuje plodnost zemlje, stari Škoti pa so volka morda upodabljali kot boginjo, ki skrbi za divje živali. Starodavna rimska legenda običajno trdi, da je Romula in Rema, okroglega rimskega cesarstva, kot dojenčka vzgajala volčja. Verjame se, da so Mongoli imeli podobno legendo, v kateri nebeški volk najprej vzgaja človeka, nato pa se z njim pari, sčasoma pa rodi deset sinov polkrvcev, ki postanejo veliki kralji. V vseh teh družbah so verjeli, da volkovi v mitologiji predstavljajo vodstvo in junaštvo.