Kakofonija, ki v grščini dobesedno pomeni »slab zvok«, je literarni izraz, ki se nanaša na moteče ali neprijetne kombinacije zvokov v pisni ali govorni obliki. Pisatelji se na splošno izogibajo kakofoničnim zvokom iz očitnega razloga, ker jih je na splošno neprijetno brati. V poeziji pa so časi, ko je s kakofonijo mogoče povzročiti določene čustvene reakcije pri bralcu, da bi opisali hrupno situacijo, izrazili občutek nelagodja ali preprosto zabavali z uporabo nenavadnega zvočnega dela.
Najbolj očitna in dobesedna uporaba kakofonije v poeziji je posnemanje dejanskega glasnega, neprijetnega zvoka. Na ta način je kakofonija lahko oblika onomatopeje. Augusta Davies Webster to počne v svoji pesmi »Circe«, katere uvodne vrstice opisujejo bližajočo se nevihto, za katero govornik pričakuje, da »razcepi kričeče veje« (13. vrstica). Ostro zveneča »cepitev« in »kričanje« se začneta s tremi soglasniki in imata še en močan soglasnik na začetku naslednjega zloga. Tudi vrstica nekoliko odstopa od pričakovanega ritma pesmi – jambskega pentametra – in dodaja hrustljav, neukrotljiv zvok nevihte.
Drugič, kakofonijo je mogoče uporabiti za upodobitev raznovrstnega nelagodja, bodisi govorčevega lastnega nelagodja ali neke neprijetne situacije, ki jo pesem opisuje. Ta uporaba se lahko prekriva s prejšnjo, saj so lahko tudi hrupne situacije neprijetne; lahko pa se uporablja tudi za opis situacij, ki so čustveno burne. Gerard Manley Hopkins to pogosto počne v svojih Groznih sonetih, seriji pesmi o verskem dvomu. V »Carrion Comfort« govornik opisuje obup: »Scan[ning] / With darksome požing očmi moje modrice kosti« (vrstica 6). Kakofonična uporaba aliteracije v tej vrstici in njeno veliko število naglašenih zlogov odmeva govorčevo lastno notranjo nemiro.
Včasih pa lahko pesnik uporabi kakofonijo zgolj za zabavo. Pesniki pogosto uporabljajo zvok na nepričakovane načine, da bi raziskali meje tega, kar jezik lahko izrazi. To je še posebej pogosto pri otroških avtorjih, kot sta Lewis Carroll ali Shel Silverstein. Kakofonija v delih takšnih avtorjev lahko kaže na glasne zvoke ali neprijetne situacije, enako pogosto pa je lahko tudi za poskus zabave in zadrževanja pozornosti majhnih otrok, katerih ušesa morda ne ujamejo bolj subtilnega zvočnega dela, so pa dovzetna za kakofonijo.