Emtricitabin in tenofovir sta protiretrovirusni zdravili, ki se uporabljata za zdravljenje HIV/aidsa v kombinaciji z drugimi protiretrovirusnimi zdravili. Pogosto so združeni v enem samem pripravku in se lahko kombinirajo tudi s tretjim zdravilom, kot je efavirenz. Različne kombinacije so znane pod različnimi trgovskimi imeni glede na državo in proizvajalca. V večini držav so protiretrovirusna zdravila na voljo le na recept, saj zahtevajo skrbno izbiro in spremljanje zdravljenja.
AIDS je akronim za sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS), ki je zelo prenosljiva bolezen, ki jo povzroča virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV). Prenaša se s telesnimi tekočinami, je neozdravljiv, zato je preventiva ključnega pomena. Prenos se najpogosteje zgodi s spolnim stikom, vendar se lahko prenaša na druge načine, vključno z matere na otroka med nosečnostjo in z deljenjem igel, kar je običajna praksa med odvisniki od drog.
HIV deluje tako, da uniči imunski sistem telesa, zaradi česar je ranljivo za okužbe. Virus se v telesu hitro razmnožuje, kar povzroči zmanjšanje imunosti. Zdravljenje s HIV se daje za upočasnitev razmnoževanja virusa, čas začetka zdravljenja pa se običajno določi s spremljanjem števila CD4, ki je pokazatelj imunskega statusa. Cilj zdravljenja HIV je zmanjšati virusno obremenitev HIV na nižje od zaznavnih ravni.
Emtricitabin in tenofovir delujeta tako, da posnemata substrat za reverzno transkriptazo, ki je encim, ki je potreben, da HIV pretvori RNA v DNK. Z posnemanjem blokirajo njegovo delovanje in upočasnijo razmnoževanje virusa. Emtricitabin in tenofovir imata enak učinek, vendar delujeta na nekoliko različnih točkah. Tenofovir je zaviralec nukleotidne reverzne transkriptaze, emtricitabin pa nukleozidni zaviralec reverzne transkriptaze.
Pri zdravljenju okužbe s HIV se za preprečevanje razvoja odpornega virusa uporabljajo vsaj tri zdravila v kombinaciji. Emtricitabin in tenofovir se lahko uporabljata skupaj z protiretrovirusnim zdravilom iz drugega razreda, kot je nenukleozidni zaviralec reverzne transkriptaze, kot sta nevirapin ali efavirenz, ali zaviralec proteaze, kot je lopinavir, okrepljen z ritonavirjem. O izbiri kombinacije se bo odločil zdravnik, ki bo predpisal zdravilo, ob upoštevanju bolnikove klinične anamneze.
Bistvenega pomena je, da se vsa protiretrovirusna zdravila, vključno z emtricitabinom in tenofovirjem, ter katero koli tretje zdravilo, ki je predpisano, jemljejo natančno tako, kot je predpisano. Zaradi narave virusa HIV, ki se nenehno razmnožuje, se lahko hitro razvije odpornost, pri čemer je adherenca ključnega pomena za zmanjšanje virusne obremenitve. Običajni odmerek emtricitabina in tenofovirja je 300 mg tenofovirja in 200 mg emtricitabina na dan. Protiretrovirusna zdravila lahko medsebojno delujejo z drugimi zdravili in lahko pri nekaterih bolnikih povzročijo neželene učinke. O tem se je treba pred začetkom zdravljenja posvetovati z zdravnikom, ki predpisuje zdravilo.