Individualna terapija je namenjena samo eni osebi in se osredotoča izključno na njene/njene terapevtske potrebe. Družinska terapija je osredotočena na celotno družino ali več njenih članov. Obe vrsti terapije se lahko izkažeta za koristni, včasih pa je lahko oseba vključena v individualno in družinsko terapijo. Na primer, oseba se lahko tedensko srečuje s terapevtom za individualno terapijo, nato pa se sreča z družinskim terapevtom pozneje v istem tednu, dvakrat na teden ali po kakšnem drugem urniku.
Individualna in družinska terapija se razlikujeta glede na fokus terapije. Pri individualni terapiji je en bolnik in je terapija osredotočena izključno nanj. Na primer, če je posameznik na terapiji za anksioznost, se bodo seje osredotočile na obravnavo njegove tesnobe in težav, ki jih lahko povzroči na drugih področjih njegovega življenja. Po drugi strani pa družinska terapija vključuje več ljudi hkrati. Na primer, cela družina je lahko skupaj na terapiji ali pa se lahko terapevtske seje hkrati udeleži več družinskih članov.
Razlika med individualno in družinsko terapijo pogosto vključuje osredotočenost sej, vendar se nekatere seanse še vedno začnejo zaradi težav enega družinskega člana. Na primer, če se posameznik sooča s težavo, lahko družinska terapija pomaga njegovim družinskim članom bolje razumeti njegov problem, razviti nove načine soočanja z njimi in se naučiti, kako mu lahko pomagajo. Včasih lahko seanse družinske terapije pomagajo tudi družinskim članom, da se naučijo, kako prispevajo k posameznikovim težavam ali ovirajo njegov napredek k izboljšanju.
Veliko je tudi primerov, ko družinska terapija ni osredotočena na težave ali potrebe ene osebe. Včasih je ta vrsta terapije osredotočena na premagovanje težav, s katerimi se sooča celotna družina, ali težav nekaterih njenih članov. Na primer, če imajo družinski člani nefunkcionalne navade, ko gre za medsebojno ravnanje, jim družinska terapija lahko pomaga premagati navade. Podobno lahko družinska terapija pomaga tudi družinam, ki se spopadajo z medsebojno žalostjo ali se soočajo s težavami, kot sta ločitev in ponovna poroka.
Zanimivo je, da se posameznik lahko hkrati ukvarja z individualno in družinsko terapijo. Na primer, posameznik lahko uporabi individualno terapijo, da se osredotoči samo na svoje težave. Takrat lahko sodeluje tudi v družinski terapiji, da se s svojimi težavami spopade z družinskega vidika.