Ironija je koncept, ki opisuje tehniko ali situacijo, običajno literarno, s katero se posreduje pomen, ki je v nasprotju z dobesednim pomenom uporabljenih besed ali ki ni v skladu s pričakovanim. Uporablja se lahko na več načinov in je pogosta v literaturi in vseh oblikah zabavnih medijev. Najdemo ga lahko v vsakdanjih situacijah in je lahko naključno ali namerno zgrajeno. Uporaba ironije je v človeški sposobnosti, da zazna globlji pomen besed ali drugega mehanizma, ki se uporablja za izražanje protislovja.
Ko jo najdemo v literaturi in drugih oblikah medijev in komunikacije, je mogoče ironijo uporabiti na več načinov. Najosnovnejša oblika v pisnih delih je preprosta izjava, ki implicira pomen, ki je v nasprotju z resničnim pomenom dejanskih uporabljenih besed. Ta vrsta se opira na bralčevo zmožnost sklepanja o skritem pomenu, čemur običajno pomaga skrben izbor posebnih besed, ki v širšem kontekstu celotnega dela bralca opozorijo na njihov pravi pomen. Tako uporabljena ironija pogosto povzroči sarkazem. Ta tip se lahko uporablja v razlagalnem ali opisnem pisanju ali pa se uporablja v dialogih likov v izmišljenih delih.
Liki v izmišljenih delih, pisnih ali drugih oblikah, kot sta gledališče in televizija, so pogosto postavljeni v situacije, ko njihova dejanja ali dejanja drugih povzročijo izid, ki je nasproten od želenega. Ta različica, imenovana situacijska ironija, se uporablja tako v stripih kot v dramskih delih in se lahko uporablja za ustvarjanje situacij odličnega humorja ali tragedije. Humor in tragedija običajno prideta na račun lika, ki je predmet ironične situacije.
Dramska ironija, ki se uporablja tudi v vseh vrstah fiktivnih del, se pojavi, ko se lik ne zaveda dejstev ali situacij, ki so znane bralcu ali gledalcu. Lik deluje na način, na katerega se običajno ne bi obnašal, če bi se zavedal te informacije. V mnogih primerih se lik sčasoma zave za prikrito ali skrito informacijo, kar povzroči konflikt neke vrste. To pa ni vedno tako, saj je ironija situacije na splošno usmerjena v občinstvo, ne pa na lik.
Ko se zdi, da se usoda ali neka nevidna sila, kot je Bog ali drugi, zaroti, da bi manipulirala s situacijami in dogodki, da bi zmedla like v izmišljenem delu, se to imenuje kozmična ironija ali ironija usode. Ta tip ponazarja neskladnost rezultatov z nameni ali dejanji likov. Podoben je situacijskemu tipu, vendar je pogosto predstavljen tako, da se liki počutijo, kot da so žrtve neke vrste zapleta ali šale neznanih sil.
Druga vrsta ironije, ki jo pripisujejo filozofu Sokratu, se uporablja za vabo nasprotnika v debati, da pokaže svojo nevednost ali pomanjkljivosti. To se imenuje sokratska ironija in se izvaja s pretvarjanjem nevednosti o temi, da bi spodbudili drugo stran, da razloži to temo, s čimer se razkrije njihovo pomanjkanje znanja ali napačno razmišljanje. Ta vrsta se pogosto uporablja tudi v fikciji, najbolj znana v detektivskih in skrivnostnih delih, kjer detektiv uporablja to taktiko, da zavede kriminalca, da se neposredno ali posredno obtoži.