Paranoidne blodnje so običajno simptom duševne bolezni, znane kot blodnjasta motnja, čeprav lahko spremljajo tudi druge duševne bolezni, kot je shizofrenija. Zdravljenje paranoidne blodnje običajno vključuje intenzivno in pogosto dolgotrajno psihoterapijo. Psihoaktivna zdravila so lahko uporabna pri zdravljenju nekaterih vrst paranoidnih zablod, zlasti kadar pacient napačno meni, da trpi zaradi zdravstvenega stanja ali telesne deformacije. Socialna podpora, zlasti s strani družine in prijateljev, je pomembna tudi za tiste, ki se trudijo okrevati po paranoidnih blodnjah. Te blodnje se običajno pojavijo, ko ima bolnik čudna, neresnična prepričanja.
Psihiatrični strokovnjaki se na splošno strinjajo, da lahko tem bolnikom koristi celovit program psihoterapije, če terapevt deluje nežno in s spoštovanjem do pacientovih občutkov suma. Ti bolniki lahko pogosto trpijo zaradi sočasne anksioznosti ali depresivnih motenj, zato se pogosto šteje, da je najbolje, da se za te bolezni najprej ponudi zdravljenje. Večina strokovnjakov verjame, da bo učinkovit terapevt začel nežno izpodbijati paranoična blodnjasta prepričanja šele potem, ko se bo pacient naučil zaupati terapevtu, kar lahko traja več mesecev redne terapije.
Ko si terapevt pridobi pacientovo zaupanje, lahko kombinacija terapevtskih tehnik pomaga pacientu postopno okrevati. Individualna psihoterapija in kognitivno vedenjska terapija (CBT) se običajno uporabljata za pomoč bolniku, da počasi razume svoje motene miselne procese in jih popravi. Terapevtom običajno svetujemo, da so neposredni, pošteni in podpirajo. Osredotočanje na odpravljanje bolnikovih življenjskih težav in pozdravljanje njegovih dosežkov se običajno štejeta za učinkovitejše strategije kot kritiziranje pacienta ali spodbujanje k introspekciji. Tudi socialno podporna terapija se šteje za koristno, saj lahko pomaga bolniku, da se nauči, kako normalno delovati v socialnem okolju, družinska terapija pa lahko pomaga pacientovim ljubljenim, da se naučijo, kako ponuditi podporo pacientovemu okrevanju.
Medtem ko so antipsihotična zdravila na voljo za zdravljenje paranoidnih zablod, pogosto niso učinkovita. Mnogi bolniki teh zdravil ne jemljejo dosledno ali pa jih v celoti zavrnejo. To je morda zato, ker so zaradi njihove blodnje motnje nezaupljivi do drugih, tako da začnejo verjeti, da jim bodo zdravila na nek način škodila. Ta sum lahko tudi oteži zdravljenje teh bolnikov s psihoterapijo, saj imajo običajno težave pri vzpostavljanju odnosa zaupanja s terapevtom. Številni bolniki, ki trpijo za paranoičnimi blodnjami, se upirajo terapiji, nekateri pa se ji sploh nočejo podrediti, zato institucionalizacija običajno ni priporočljiva, razen če je bolnik nevaren.