Stopnje davka na izplačane plače določajo znesek denarja, ki se bodisi odšteje od plače zaposlenega ali pa ga plača delodajalec na podlagi zneska plače. Denar se nato prenese na IRS, državni davčni urad ali lokalni davčni urad kot plačilo za davke. Ti zajemajo tri glavne vrste davkov: dohodnine, davke na socialno varnost in Medicare ter davke na brezposelnost. Natančne stopnje davka na izplačane plače se razlikujejo glede na dohodek in lokacijo zaposlenega.
Pri dohodnini so stopnje davka na izplačane plače zasnovane tako, da IRS pošljejo pravilen znesek denarja za plačilo ustrezne ravni davka. To se naredi tako, da si ogledate podrobno tabelo cen. Dejanski plačani znesek vključuje uporabo te stopnje za znesek plače, pri čemer se najprej odšteje davčni odtegljaj. Znesek tega odtegljaja je zasnovan tako, da odraža dovoljene odbitke, ki ustvarjajo obdavčljivi dohodek. Podoben postopek se uporablja za davke na izplačane plače za državne in v nekaterih primerih lokalne davke.
Splošno načelo postopka je, da vzamete celoten izračun letnega davčnega računa in ga razdelite na kose, ki ustrezajo plačilnemu obdobju. Tako je cilj, da bo ob koncu leta plačan pravilen znesek davka. V praksi to pogosto ni tako in mora delavec plačati dodaten znesek ali pa mu je treba odobriti vračilo. Zaradi tega se denar, ki se od plače odšteje kot davek na izplačane plače, tehnično ne uvršča med plačilo in poravnavo dohodnine delavca, temveč kot predplačilo za končni letni obračun na podlagi njegove davčne napovedi ob koncu leta.
Drugi primer, kjer se uporabljajo stopnje davka na izplačane plače, so plačila za financiranje splošne socialne varnosti in programov Medicare. Ti so splošno znani kot davki FICA po Zveznem zakonu o prispevkih za zavarovanje, zakonodaji, ki je določila davke. Od leta 2011 je bila stopnja davkov FICA, ki so jih plačali zaposleni, 4.2 % od prvih 106,000 $, plus 1.45 % celotnega dohodka; ti dve komponenti gresta za socialno varnost oziroma Medicare. V preteklosti bi delodajalec plačal enak znesek plačilu FICA zaposlenega. Za davčno leto 2011 pa delodajalec plača znesek, ki je enak 6.2 % prvih 106,000 $ plače za socialno varnost, namesto 4.2 %, ki jih plača zaposleni.
Zadnja kategorija davkov na izplačane plače je zavarovanje za primer brezposelnosti. Za razliko od dohodnine in davkov FICA se ta ne odšteje od plače zaposlenega in ga namesto tega plača delodajalec. Razvrščen je kot davek na izplačane plače, saj znesek davka temelji na denarju, plačanem zaposlenemu. Za davčno leto 2011 delodajalec plača 6.2 % prvih 7,000 USD letne plače zaposlenega. Pravočasno plačilo lahko to stopnjo zniža na samo 0.8 %.