Nova kritika je vrsta literarne kritike, ki se osredotoča predvsem na izjemno natančno in analitično branje besedila. To je v nasprotju s številnimi starejšimi vrstami literarne kritike, ki se osredotočajo na zgodovinski in družbeni kontekst, v katerem je bilo delo napisano, ter biografski podatki o avtorju. Nekatere prednosti nove kritike so, da je tako tesno zasnovana na besedilu, da vabi k koherentnim sklepom in da se analize osredotočajo predvsem na literaturo samo, namesto na včasih tuje zgodovinske in družbene zadeve. Pomanjkljivosti vključujejo, da bi lahko zamudil bistvene podrobnosti o kontekstu, v katerem je bilo delo napisano, kar vodi v nepopolne analize, in da bi lahko vodilo do neinformiranih sklepov, če življenje avtorja ni dovolj preučeno skupaj z besedilom.
Ena od prednosti nove kritike kot metode literarne analize je, da zahteva razlago ali natančno branje besedila za namene analize. Na književno delo se gleda kot na ločeno celoto zase. Preučuje se, analizira in preučuje, katera sporočila, teme in vzorci so v samem besedilu. To pomeni, da je vsak del pisave, ki se analizira, živ, živ in poln pomena, saj vse analize v celoti temeljijo na samem besedilu.
Ta metoda kritike lahko opazi subtilne lastnosti, ki bi jih sicer lahko zamudili. Druge vrste kritike se lahko osredotočajo le na določene elemente, kot sta psihologija in motivacija likov v psihoanalitični literarni kritiki. Nova kritika lahko opazi stvari, kot so ponavljanje določenih besed, stavkov ali tem ali učinek, ki ga ima stališče ali osrednji konflikt na delo kot celoto.
Pomanjkljivosti nove kritike so, da ignorira zgodovinski in družbeni kontekst, v katerem je bilo delo napisano, ter avtorjeve biografske podatke. Ignoriranje tega pomeni spregledati dejstvo, da lahko to, kar se je dogajalo, kje in kdaj je bilo delo napisano, močno vpliva na delo. Številni kritiki trdijo, da književnega dela ni mogoče resnično ločiti od konteksta, v katerem je bil razvit.
Za resne analize dela je lahko škodljivo tudi ignoriranje avtorjevega življenja in vpliva, ki ga ima na delo, še posebej zato, ker avtorji pogosto izbirajo teme, ki so zanje pomembne ali pišejo dela, ki so podzavestno ali zavestno avtobiografska. Tudi eksplicitne izjave avtorjev iz njihovih govorov ali drugih spisov, ki pojasnjujejo pomen njihovih del, so v tej obliki kritike prezrte. Prav tako zanika subjektiven način branja in interpretacije literature. Metoda je lahko tudi preveč tehnična, saj se osredotoča na vzorce sheme rim v delu namesto na široki splošni pomen, na primer. Vrste kritike, kot je odziv bralcev, dajejo vrednost subjektivnim izkušnjam posameznih bralcev pri analizi dela.