Zahteve, ki jih mora oseba izpolniti, da bi spremenila skrbništvo, so lahko odvisne od tega, kje živi, saj se zakoni razlikujejo od jurisdikcije do jurisdikcije. Običajno obstaja uradni postopek, ki ga mora oseba upoštevati, kar običajno vključuje prošnjo za pripor z uradno listino in nato nastop na zaslišanju, ki ga določi sodišče. Za zahtevo za spremembo skrbništva je pogosto potrebna pristojbina, nekatere jurisdikcije pa zahtevajo, da se nasprotne stranke sestanejo zaradi mediacije pred datumom sodišča. Poleg tega mnogi sodniki neradi spremenijo skrbništvo, če se zdi, da trenutni red dobro deluje za otroka. Kot taka bo morda moral posameznik dokazati spremembo okoliščin, ki upravičuje spremembo skrbništva.
V mnogih jurisdikcijah mora oseba pripraviti predlog za spremembo ali prošnjo za spremembo, da zaprosi sodišče za spremembo skrbništva. Sodišča pogosto zagotovijo obrazce za samopomoč, s katerimi lahko oseba zahteva spremembo skrbništva. Če posameznik za spremembo skrbništva uporabi odvetnika, bo odvetnik običajno pripravil zahtevane dokumente in ne uporabljal obrazcev sodišča. V vsakem primeru pa je treba te dokumente predložiti sodišču, ki je pristojno za zadevo skrbništva, preden se lahko začne postopek za spremembo skrbništva.
Medtem ko so zakoni za spremembe pripora lahko odvisni od sodnega sistema, ki je pristojen za zadevo, številni sodni sistemi niso pripravljeni spremeniti skrbništva na podlagi muhavosti vpletenih. V mnogih primerih mora stranka dokazati, da bi bila sprememba v najboljšem interesu otroka, ali pa mora dokazati, da je treba spremembo odobriti tudi zaradi spremembe okoliščin. Če je sodišče izdalo le začasno odredbo o skrbništvu, se lahko od osebe zahteva le, da dokaže, da bi sprememba skrbništva koristila otroku. Če pa je sodišče izdalo dokončno ali trajno odredbo o skrbništvu, bi morala oseba običajno hkrati pokazati spremembo okoliščin in prepričati sodišče, da bi bila sprememba v otrokovem najboljšem interesu.
Ko je vložena prošnja za spremembo pripora, sodišče običajno določi obravnavo, na kateri lahko nasprotne stranke izjavijo svoje primere. Sodnik bo nato v zadevi odločil v skladu z zakoni o pristojnosti. Ponekod pa se stranke po zakonu morajo srečati s tretjo osebo, ki jim skuša pomagati pri sporazumu. Ta postopek se pogosto imenuje mediacija ali sprava. Če se stranki ne moreta dogovoriti, je naslednji korak običajno sodna obravnava.