Računovodstvo vzajemnih skladov je ponavadi zapleteno, saj vključuje številne ravni vhodnih in odhodnih naložb ter vladno regulacijo, operativne stroške in pristojbine. Ti skladi lahko ponudijo razmeroma varno obliko naložbe v več vrednostnih papirjev za vlagatelje, ki poskušajo povečati dobiček in zmanjšati tveganje. V računovodskem smislu so vzajemni skladi sestavljeni iz depozitov vlagateljev in naložbenih dividend na pozitivni strani ter nakupov skladov in stroškov na strani minusa.
Osnove vzajemnih skladov se začnejo s tem, da številni različni vlagatelji kupijo delnice v določenem skladu. Številni vzajemni skladi so odprti, kar pomeni, da lahko upravljavec sklada proda neomejeno število delnic. Zaprti vzajemni sklad prodaja fiksno število delnic vlagateljem z začetno javno ponudbo (IPO). Upravljavec sklada običajno vodi računovodske postopke vzajemnega sklada, ki jih lahko nadzoruje upravni odbor.
Vloge v vzajemni sklad se združijo in uporabijo za nakup vrednostnih papirjev, ki lahko vključujejo delnice, obveznice in kratkoročne sklade denarnega trga. Upravljavec sklada opravlja nakupe in prodajo za vzajemni sklad, pri čemer odloča o naložbah na podlagi ciljev sklada, ki so navedeni v prospektu vzajemnega sklada. Skoraj vsi stroški vzajemnega sklada se uporabljajo za delovanje sklada, vključno s plačilom upravljavca sklada. Vsi stroški sklada se odštejejo od bilančne vsote, zato imajo lahko vzajemni skladi z visokimi stroški poslovanja nižje donose kot tisti z minimalnimi stroški poslovanja.
Vsak posamezni vlagatelj ima v lasti delež v vzajemnem skladu, dobiček pa izhaja iz dodajanja dividend in zasluženih obresti, zmanjšanih za stroške sklada. Razpršeni vzajemni sklad lahko pridobi dividende od lastništva delnic ali obresti od nakupa obveznic. Pri računovodstvu vzajemnih skladov se ves dobiček sklada enakomerno razdeli med vse vlagatelje in izplača letno. Vlagatelji se lahko odločijo, da bodo dokončno izplačali dividende ali denar ponovno vložili nazaj v sklad. Kakor koli že, delničarji so odgovorni za plačilo davkov na izplačila vzajemnih skladov.
Računovodstvo vzajemnih skladov se uporablja za določanje čiste vrednosti sredstev (NAV) vzajemnega sklada in ta številka se običajno dnevno spreminja. NAV predstavlja, koliko je v določenem trenutku vredna ena delnica določenega vzajemnega sklada. Upravljavci skladov izračunajo ČVS tako, da delijo vrednost vseh vrednostnih papirjev, ki jih ima vzajemni sklad, s številom delnic, ki jih ima sklad v uveljavljanju. Potencialni vlagatelji lahko uporabijo NAV, da ugotovijo, kateri vzajemni sklad ponuja najboljšo vrednost.