Možnosti za obvladovanje psihomotorične vznemirjenosti lahko vključujejo zdravila, svetovanje, terapijo in uporabo zadrževalnikov v skrajnih primerih. Bolniki s tem simptomom doživljajo nemir in nenamerne gibe, kot so vznemirjanje, tapkanje in stiskanje prstov. Pojavi se lahko pri nekaterih ljudeh z duševnimi boleznimi, pa tudi pri bolnikih s kognitivnimi motnjami ali poškodbami možganov, včasih pa bolnike izpostavi nevarnosti padcev in poškodb. Zdravljenje se lahko začne konzervativno, da se ugotovi, ali je mogoče s temi sredstvi stabilizirati bolnika, preden postane bolj agresiven.
Eden od možnih načinov zdravljenja so zdravila za zmanjšanje tesnobe in zagotavljanje pomirjevalnega učinka. V ta namen se lahko uporabijo številna zdravila, ki se običajno začnejo z majhnim odmerkom, da se zagotovi največ koristi z najmanjšim tveganjem za neželene učinke. Bolniki lahko lažje opravljajo naloge, če niso nemirni zaradi psihomotorične agitacije, še posebej, če simptom moti njihovo fino motoriko.
Nekateri bolniki imajo koristi od svetovanja in druženja; ljudje z demenco lahko na primer občutijo psihomotorično vznemirjenost, ker so živčni in prestrašeni. Sedenje s pacientom, preverjanje očitnih razlogov za stisko, kot je žeja, in pogovor lahko odpravijo simptom. Duševno bolni bolniki lahko sodelujejo tudi s svetovalcem pri ugotavljanju situacij, kjer stres povzroči, da začnejo razvijati anksiozne gibe, kot je tempo. To jim lahko pomaga učinkoviteje nadzorovati vznemirjenost.
V nekaterih primerih psihomotorične vznemirjenosti lahko razmislimo o fizikalni terapiji, čeprav ni vedno učinkovita. Osredotočanje na naloge s fizioterapevtom lahko pomaga pri lajšanju stresa in tesnobe ter pomaga bolniku pri nadzoru gibanja. Nekateri bolniki uporabljajo jogo, tai chi, ples ali druge gibalne discipline za delo na psihomotorični vznemirjenosti z bolj holističnega vidika, da bi odpravili svoj nemir.
V skrajnih primerih so morda potrebne omejitve, zlasti ponoči. Bolnike, ki predstavljajo tveganje zase ali za druge, bo morda treba zaradi zaščite začasno omejiti. To ni učinkovita dolgoročna rešitev, vendar lahko zagotovi začasen ukrep za obvladovanje psihomotorične agitacije, dokler ni mogoče določiti boljšega zdravljenja. Bolnik bo morda potreboval prilagoditev odmerka pomirjevalnega zdravila, na primer.
Ti simptomi se lahko razvijejo tudi kot reakcija na zdravila. Bolnike brez predhodne anamneze psihomotorične agitacije bi lahko skrbno pregledali, da bi ugotovili, ali imajo reakcijo na zdravila, v tem primeru pa so morali poskusiti drugo zdravilo. Težavo bi lahko rešili zamenjava zdravil ali sprememba odmerjanja in načrtovanja.