V Združenih državah so davkoplačevalci dolžni plačati davke na socialno varnost na podlagi svojih dohodkov. Odstotek dohodnine, ki ga morajo plačati zavezanci, se imenuje davčna stopnja za socialno varnost. Običajno so davčne stopnje socialne varnosti iz leta v leto nespremenjene, vendar se lahko spremenijo. Večini zaposlenih pa ni treba ugotoviti, po kateri stopnji morajo plačati davke na socialno varnost, saj delodajalci običajno uporabljajo trenutne stopnje in obravnavajo odbitek teh davkov od plač zaposlenih. Po drugi strani pa so samozaposleni odgovorni za izračun zahtevanega zneska davkov in njihovo plačilo Internal Revenue Service (IRS), ki je organizacija, ki obravnava zvezne davke v Združenih državah.
Davčne stopnje za socialno varnost se uporabljajo pri izračunu zneska denarja, ki ga mora vsak davkoplačevalec plačati za socialno varnost vsako leto. Na srečo davkoplačevalcem in odgovornim za izplačane plače ni treba ugibati o plačilih, ki jih dolgujejo. Namesto tega se lahko sklicujejo na informativne liste na spletnih mestih uprave za socialno varnost ali IRS, ki zagotavljajo trenutne davčne stopnje socialne varnosti. Običajno takšni grafikoni zagotavljajo informacije o najvišjem znesku dohodka, ki se lahko obdavči za socialno varnost vsako leto, kot tudi o davčnih stopnjah socialne varnosti, določenih za zaposlene, delodajalce in samozaposlene posameznike.
V večini primerov posameznik, ki je razvrščen kot zaposleni, ne plača iz svojega žepa toliko davkov za socialno varnost, kot bi lahko samozaposlena oseba. To je posledica dejstva, da so davčne stopnje za socialno varnost za zaposlene običajno veliko nižje od tistih, ki so določene za samozaposlene. Običajno zaposleni plača le polovico davkov na socialno varnost, ki jih dolguje iz lastnega dohodka, njegov delodajalec pa ta znesek ustreza. Samostojni podjetnik pa mora sam plačati celoten znesek socialne varnosti. Zahtevani prispevek na zavezanca je običajno enak ne glede na to, ali je zavezanec zaposleni ali samozaposleni posameznik.
Če želite razumeti, kako se davčne stopnje socialne varnosti obravnavajo za zaposlene v primerjavi s samozaposlenimi posamezniki, je koristno razmisliti o primeru. Od zaposlenega bi se lahko na primer zahtevalo, da plača davke na socialno varnost po stopnji 6.2 odstotka, njegov delodajalec pa bi moral ta znesek poravnati. To pomeni skupno plačilo za tega zaposlenega v višini 12.4 odstotka. Samostojni podjetnik pa bi moral sam plačati celoten znesek socialne varnosti. 12.4 odstotka bi šlo iz žepa samozaposlenega.