Transformacijska slovnica je jezikovna teorija, ki razširja trditve univerzalne slovnice. Medtem ko univerzalna slovnica navaja, da imajo vsi naravni jeziki nekatere značilnosti, ki so instinktivne za vse ljudi, transformacijska slovnica te značilnosti poimenuje in pojasnjuje, kako se preoblikujejo v govorjeno besedo. Uporaba transformacijske slovnice vključuje učenje osnovnega pomena stavkov, kako so besede med seboj povezane in kako je mogoče iste informacije oblikovati na različne načine.
Noam Chomsky je prve informacije o transformacijski slovnici objavil v svoji knjigi Sintaktične strukture iz leta 1957. Od takrat je prišlo do številnih sprememb v teoriji in terminologiji. Najbolj opazno je novo področje, znano kot Minimalistični program, ki je revidirana različica prvotne transformacijske slovnične teorije.
Globoka struktura, znana tudi kot logična oblika, predstavlja dejanski pomen stavka in je lahko enaka v različnih jezikih. Chomsky je predstavil globinsko strukturo tako, da je na drevesu frazne strukture preslikal razmerja med besedami in besednimi zvezami v stavku. Ta globoka struktura se pravzaprav nikoli ne izgovori.
Pravilno oblikovan stavek v katerem koli jeziku je znan kot površinska struktura ali fonetična oblika. Vsak stavek ima lahko veliko oblik zaradi različnih transformacij, ki uporabljajo različno sintakso. Transformacijska slovnica je dobila ime po teh spremembah oblike.
Ko se struktura površine spremeni ali ustvari, se uporabi transformacijska slovnica. Te transformacije lahko označimo kot posplošene ali spreminjajoče strukture. Generalizirane transformacije so tiste spremembe, ki združujejo misli iz različnih globinskih struktur v površinsko strukturo. Nekaj globokih struktur bi lahko na primer ohlapno predstavili kot »Marija vidi psa«, »pes laja« in »laje je glasno«. Te globoke strukture bi lahko spremenili in združili v »Marija vidi psa, ki glasno laja«.
Preobrazbe, ki spreminjajo strukturo, spremenijo eno vrsto stavka v drugo, na primer aktivno v pasivno ali deklarativno v vprašalno. Stavek “Joe je videl krokodila” bi se lahko spremenil v “kaj je Joe videl?” ali celo “Joe je videl krokodila.” Bralci pogosto uporabljajo transformacije, ki spreminjajo strukturo, da spremenijo zapleten ali staromoden stavek v takega, ki je lahko razumljiv.
Čeprav je v katerem koli jeziku neskončno število pravilnih stavčnih struktur, rekurzivna pravila zagotavljajo metode za njihovo ustvarjanje, ne da bi si jih morali zapomniti. Rekurzivno pravilo je tisto, ki velja za lasten odgovor. Če na primer samostalniški besedni zvezi dodate predlog, se namesto »rdeči stol« ustvari daljši samostalniški stavek, kot je »rdeči stol v kotu«. Ker je rezultat samostalniški stavek, bi lahko dodali še en predlog, na primer »rdeči stol v kotu jedilnice«. Ker je rezultat še vedno samostalniška besedna zveza, bi lahko teoretično dodali neskončno število predlogov in še vedno imeli pravilno samostalniško besedno zvezo.