Zvezna pravila o dokazih so sklop predpisov, ki urejajo uvedbo in dopustnost dokazov v postopkih na zveznem sodišču v Združenih državah (ZDA). Veljajo za zvezne zadeve civilnega in kazenskega prava. Čeprav pravila ne urejajo zadev državnih sodišč, so številne države v ZDA pri oblikovanju lastnih dokaznih pravil črpale iz zveznih pravil o dokazih. Ameriško vrhovno sodišče je najprej sprejelo pravila, ki jih ameriški kongres občasno spreminja.
Leta 1972 je ameriško vrhovno sodišče prvič sprejelo zvezna pravila o dokazih, kongres pa jih je sprejel leta 1973. Ker je pravila uradno sprejel kongres, se štejejo za zakonske narave. To pomeni, da jih sodišča pri razlagi pravil običajno analizirajo tako kot vse druge vrste zakona. Pravila naj bi služila kot dopolnilo običajnemu pravu ali zakonu, ki ga je sprejel sodnik, ki že obstaja v zvezi s sprejemom in uvedbo dokazov. Na primer, sodbe običajnega prava lahko pomagajo sodiščem pri reševanju odprtih vprašanj, če obstajajo vrzeli v zveznih pravilih o dokazih.
Zvezna dokazna pravila uporabljajo zvezna okrožna in pritožbena sodišča, ameriški stečajni sodniki, ameriška sodišča za terjatve in ameriški sodniki za sodnike. Pravila običajno spoštujejo tudi zvezna okrožna sodišča v Portoriku, Severnih Marianskih otokih, Guamu in Deviških otokih, pa tudi vrhovno sodišče ZDA. Upravne agencije praviloma praviloma ne uporabljajo. Ameriška vojaška sodišča običajno sprejmejo dokazna pravila, ki so v bistvu enaka zveznim pravilom o dokazih.
Na splošno so zvezna pravila o dokazih namenjena spodbujanju pravičnosti v sodni upravi z enotnim nizom pravil. Sodniku lahko pomagajo pri odločanju, ali se dokazi lahko sprejmejo v sodnem postopku. Poleg tega nasprotnim odvetnikom omogočajo, da imajo pri sojenju primerov enoten priročnik s pravili.
Zvezna pravila o dokazih urejajo vrsto vprašanj, vključno z dopustnostjo dokazov, govoricami iz druge strani ter overjanjem in identifikacijo dokumentarnih dokazov, kot so spisi, posnetki in fotografije. Poleg tega pravila obravnavajo, kako lahko odvetniki pridobijo ustno pričanje od laičnih prič ali izvedencev. Prav tako so v pravilih opisane privilegije glede dokazov, kot so privilegiji odvetnik-stranka, zdravnik-pacient ali odvetniški delovni produkt. Poleg tega pravila podrobno določajo, kaj je relevanten – ali nepomemben – dokaz. Pravila določajo tudi smernice, kdaj se bodo dokazi šteli za nepošteno škodljive ali kumulativne.