Leta 2009 so se predstavniki iz 17 različnih držav sestali v Rotterdamu na Nizozemskem, da bi razpravljali o oblikovanju in izvajanju enotnih pravil o ladijskem prometu in sklepanju pogodb za pomorsko dejavnost. Rezultat tega srečanja je bil dokument, znan kot “Rotterdamska pravila”. Rotterdamska pravila tesno temeljijo na Konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodnem prevozu blaga v celoti ali delno po morju, pogodbi Združenih narodov, ki je bila ratificirana le občasno. Več kot 20 držav se je zavezalo izvajati Rotterdamska pravila, pri čemer je bila Španija prva, ki je sprejela zakone, ki so začeli veljati v začetku leta 2011.
Glavni cilj Rotterdamskih pravil je ustvariti enoten nabor standardov za vse udeležence mednarodnega trgovanja po morju. Mednarodno pravo se ponekod dotika pomorskega prometa, vendar ima vsaka država svojo interpretacijo mednarodnih standardov. Poleg tega ni enotnega zakona o morju. Spori v mednarodnih vodah ali pogodbe, ki so sporne v eni državi, a sestavljene v drugi, pogosto povzročijo čezmejne sodne bitke, ki lahko trajajo mesece ali celo leta, da se rešijo. Ker je pomorski ladijski promet zelo pomemben del mednarodne trgovine, imajo pošiljatelji in kupci interes za določitev univerzalno uporabnih in izvršljivih standardov.
Ena od glavnih značilnosti Rotterdamskih pravil je kodeks ravnanja, ki ureja »prevoz blaga po morju«. Kodeks med drugim določa sprejemljive pogodbene pogoje za večino sporazumov o ladijskem prometu, ki temeljijo na morju ali delno po morju, zahteve glede sposobnosti plovil in minimalne kvalifikacije krovnega in transportnega osebja. Določa določene skupne forume za reševanje sporov in vnaprej določa pravne obveznosti za celo vrsto možnih konfliktnih scenarijev. Vključene so bile tudi posebne določbe za elektronske pogodbe in metode e-poslovanja.
Velik del vsebine Rotterdamskih pravil je bil izposojen neposredno iz Konvencije ZN o pogodbah o mednarodnem prevozu blaga v celoti ali delno po morju, po srečanju v Rotterdamu leta 2009 pa se je štelo, da je ta konvencija v celoti vključena v nova pravila. Srečanje v Rotterdamu je gostila Komisija ZN za mednarodno trgovinsko pravo, deloma kot način za dvig ozaveščenosti in podpore konvenciji. Sestanka so se udeležili predstavniki večine svetovnih ladijskih sil, večina pa je pravila podpisala bodisi v Rotterdamu bodisi pozneje po pooblaščencu.
Vendar samo s podpisi pogodba ne postane zavezujoča. Pogodbe za razliko od zakonov ne začnejo veljati samodejno. Podpis države pod pogodbo je v bistvu zaobljuba te države, da bo izvajala pogodbene pogoje na nacionalni ravni, običajno tako, da jih doda obstoječemu nacionalnemu pravu. Izvajanje na nacionalni ravni je znano kot ratifikacija.
Ratifikacija lahko traja več let, odvisno od vključenih zakonodajnih postopkov. Ratifikacija Rotterdamskih pravil se ni izkazala za nič drugače. Čeprav se je slovesnost podpisa v Rotterdamu zgodila konec leta 2009, je Španija postala prva podpisnica, ki je ratificirala pogodbo z zakoni, ki so začeli veljati januarja 2011.