Ljudje na delovnih mestih terapije v divjini večinoma niso pooblaščeni psihologi, čeprav imajo mnogi morda diplomo ali celo magisterij iz psihologije. Namesto tega so ljudje, ki imajo združeno ljubezen in obsežno znanje o naravi ter željo po sodelovanju in pomoči drugim ljudem. Ker večina programov terapije v divjini od udeležencev zahteva bivanje v bivalnem prostoru, so najpogostejši položaji svetovalci in vodje, ki bodo z udeleženci živeli in načrtovali programe na vsakem koraku. Terenski vodniki in inštruktorji so tudi običajna dela v terapiji v divjini, saj bodo ti ljudje udeležence naučili terenskih veščin za dejavnosti, kot so kampiranje, pohodništvo ali čolnarjenje.
Večina programov terapije v divjini je namenjenih starejšim otrokom in mladostnikom, ki so ogroženi ali so zašli v težave. Niso isto kot boot camp, ampak se včasih imenujejo tudi pustolovska terapija. Na splošno najstnike postavijo v skupinsko okolje in jih učijo spretnosti na prostem in v divjini. To so lahko preproste stvari, kot so pohodništvo in kampiranje, ali bolj napredne, kot je plezanje ali dejavnosti, namenjene krepitvi zaupanja, kot so tečaji vrvi. Vsak program je lahko nekoliko drugačen in posledično lahko zahteva zaposlene z določenimi veščinami.
Na splošno so delovna mesta za terapijo v divjini na voljo ljudem, ki imajo visokošolsko diplomo na sorodnem področju, od psihologije do posebnega certifikata za avanturistično terapijo. Vodje programov bodo morda morali biti licencirani psihologi, ostali zaposleni pa imajo lahko takšno diplomo ali pa tudi ne. Svetovalci, mentorji in vodje ali direktorji skupin so nekaj najpogostejših delovnih mest v terapiji v divjini, ki vključujejo življenje na posestvu z udeleženci, spodbujanje pozitivnih odnosov in načrtovanje programov, ki se bodo izvajali vsak dan. Za te ljudi je pomembno, da so sposobni tudi strokovno in obdržati nadzor nad situacijami, saj bo z otroki pogosto težko delati.
Druge najpogostejše vrste delovnih mest v terapiji v divjini so terenski vodniki in terenski inštruktorji. Ti ljudje imajo običajno izkušnje iz okoljske vzgoje in veščin preživetja v divjini ter bodo udeležence programa peljali na dejanske izlete in izlete v divjino, da bi poučevali veščine preživetja na prostem in. Poleg teh ljudi, ki neposredno komunicirajo z udeleženci programa, lahko ljudje, ki pomagajo pri vsakodnevnih operacijah, delajo tudi v programih terapije v divjini, na primer ljudje, ki delujejo kot skrbniki pisarn, vzdrževalci nepremičnin ali čistilci.