Zvezni zakon o minimalni plači je nacionalno določena plača, ki jo morajo vsi upravičeni zaposleni plačati na uro. Znotraj Združenih držav se je zvezna minimalna plača z leti povečala, ko so se povečali življenjski stroški. Posamezne države lahko določijo višjo minimalno plačo, vendar ne smejo pasti pod nacionalno minimalno plačno stopnjo.
Koncept zvezne minimalne plače je bil prvič uveden kot odgovor na zaskrbljenost ljudi – med katerimi so bili številni priseljenci, ženske in otroci -, ki delajo dolge ure za nizko plačilo v številnih tovarnah v državi. Številne ameriške zvezne države so sprejele zakone o minimalni plači, preden je zvezna vlada določila nacionalni standard. Začetne poskuse določitve zakona o minimalni plači je vrhovno sodišče Združenih držav Amerike zavrglo kot neustavne. Sčasoma je bil trenutni zakon o minimalni plači sprejet in podprt kot del Zakona o pravičnih delovnih standardih iz leta 1938.
Vsi zaposleni niso zajeti v zvezni zakon o minimalni plači. Obstajata dva osnovna načina za kritje zaposlenega – kritje podjetja in individualno kritje. Oseba je pokrita s podjetjem, če dela v panogi, ki mora plačevati minimalno plačo. Podjetja z določenim letnim prihodkom, vladne agencije, šole in bolnišnice so primeri industrij, ki morajo po zakonu zaposlenim plačevati najmanj zvezno minimalno plačo.
Posamezno kritje v skladu z zveznim zakonom o minimalni plači je nekoliko bolj zapleteno. V bistvu mora posameznik pri delu redno vključevati meddržavno trgovino. Čeprav se to sliši zastrašujoče, je v resnici skoraj vsa podjetja od začetka digitalne dobe v takšni ali drugačni obliki vpletena v meddržavno trgovino. Tudi hišnik, ki dela v tovarni, kjer se proizvaja blago, ki bo na koncu poslano iz države, izpolnjuje pogoje. Poleg tega so običajno zajeti gospodinjski delavci, kot so kuharji, gospodinje in varuške.
Za delavce, ki redno prejemajo znaten del plače iz napitnine, veljajo tudi zakoni o minimalni plači; vendar se plačna stopnja izračuna drugače. Delavec, ki prejema precejšen dohodek z napitninami, kot je natakarica, mora biti plačan po minimalni urni postavki, ki je bistveno nižja od ostalih zaposlenih na uro. Teoretično mora biti urna postavka zaposlenega plus napitnine enaka zvezno določeni najnižji urni osnovni postavki za druge delavce, ki ne prejemajo napitnine kot del svojega dohodka.