Koncept robotike sega vsaj v stare Grke. Grška mitologija je imela vsaj en primer robotov kot mehanskih služabnikov grškega boga tehnologije, ognja in kovačnice Hefesta. V drugem grškem mitu Pigmalion, mojster kiparja s Cipra, izdela kip z imenom Galatea, ki oživi. Približno leta 350 pred našim štetjem je briljantni grški matematik Archytas zgradil mehansko ptico »goloba«, ki je lahko letela po zraku na parno moč. To je eden prvih znanih mejnikov v razvoju tega področja, pa tudi prvi zabeležen model letala.
Mnogo stoletij pozneje, v poznih 1700-ih in zgodnjih 1800-ih, je udarila industrijska revolucija. K temu sta prispevala parna moč in obsežna avtomatizacija, zlasti v proizvodnji tekstila. Avtomatizirana statva, izumljena leta 1801, je delovala z uporabo luknjene kartice. Nekaj desetletij pozneje, leta 1822, je Charles Babbage Kraljevemu astronomskemu društvu v Veliki Britaniji predstavil prototip svojega “Difference Engine”. Ta stroj je po navdihu avtomatizirane statve deloval tudi na podlagi luknjanih kartic, vendar je Babbage umrl, preden je bilo mogoče izdelati serijski model. Danes je Babbage znan kot »oče računalništva« in vsi roboti uporabljajo računalnike za svoje »možgane«.
Sodobna doba robotike se začne okoli leta 1959, ko sta John McCarthy in Marvin Minsky ustanovila laboratorij za umetno inteligenco na MIT. Nekaj let pozneje je Heinrich Erst ustvaril prvo sodobno robotsko roko, leta 1962 pa je bil ustvarjen Unimate, prvi industrijski robot, za izvajanje ponavljajočih se ali nevarnih nalog na tekočem traku General Motorsa. Leta 1966 je Raziskovalni inštitut Stanford ustvaril Shakeyja, prvega mobilnega robota, ki je poznal lastna dejanja in se odzval nanje. Leta 1967 je Richard Greenblatt napisal MacHack, prvi program za igranje šaha, kot odgovor na članek Herberta Dreyfussa, ki je trdil, da ga računalnik nikoli ne bi premagal v šahu.
V naslednjih nekaj desetletjih je prišlo do dodatnega razvoja v robotiki. Univerza Stanford je leta 1970 izdelala voziček Stanford, inteligentnega sledilca linije, leta 1974 pa je Victor Scheinman ustvaril Silver Arm, roko, ki je sposobna sestavljati stroje iz majhnih delov s pomočjo senzorjev na dotik. Nadaljnji napredek se je zgodil leta 1977, ko je NASA lansirala visoko avtomatizirane sonde Voyager za raziskovanje zunanjega sončnega sistema.
Najnovejši rob robotike je še naprej izpopolnjeval hitrost in natančnost robotskih manipulatorjev, hkrati pa je ustvarjal prototipe humanoidnih robotov. Leta 1986 je Honda začela s programom humanoidne robotike, ki ga je predstavljal prototip ASIMO, ki je imel 11 različic od leta 1986 do 2008. Leta 2008 je robot napredoval do te mere, da je lahko sledil človeku z držanjem za roke, prepoznal njegovo okolje, razlikuje zvoke in opazuje premikajoče se predmete.