Izobraževalni sistem K-12 je javni izobraževalni sistem, ki ga danes pozna večina ljudi. Sestavljen je iz 13 razredov, od vrtca do 12., se nanaša na sistem javnih šol v vseh Združenih državah, Kanadi, Združenem kraljestvu in delih Evrope. Težko je natančno določiti zgodovino izobraževanja, saj se v neki obliki pojavlja že stoletja po vseh delih sveta.
Danes izobraževanje K-12 predstavlja obvezno izobraževanje, ki ga zahtevajo vsi otroci v ZDA. Čeprav je tovrstno izobraževanje mogoče pridobiti v javnih ali zasebnih ustanovah, morajo otroci, ki so dosegli obvezno šolsko starost (od šest do osem let, odvisno od države), po zakonu obiskovati šolo. Obvezno izobraževanje v Združenih državah se je začelo pred več kot 150 leti, ko je Horace Mann vzpostavil državni izobraževalni sistem v Massachusettsu, ki je postal prva država, ki je sprejela zakone o obiskovanju šole leta 1852. Do leta 1918 so morali otroci po zakonu pridobiti izobrazbo v vseh države.
Vrtec je bil pravzaprav razvit pred obveznim izobraževanjem. Čeprav to ni obvezno v vseh državah, morajo otroci v večini držav začeti šolo pri šestih letih. Če je otrok premlad za vstop v vrtec v letu, ko dopolni pet let, je lahko vrtec tehnično obvezen, saj bo v tem šolskem letu dopolnil šest let. Beseda vrtec je nemškega izvora in pomeni »otroški vrt«. Koncept je bil zamisel Friedricha Froebela, samoizobraženega filozofskega učitelja, ki si je prizadeval razviti prostor vodene igre za otroke, da bi »cveteli«.
Prvi vrtec v Angliji je bil ustanovljen leta 1852, ZDA pa so ga ustanovile leta 1856. Čeprav je bilo izobraževanje do takrat v Massachusettsu zahtevano za vse otroke in so temu sledile številne druge zvezne države, vse šole niso zagotovljene, niti zahtevane, vrtec.
Podobno vse šole niso zahtevale, da učenec ostane v šoli po določenem razredu, saj je obvezno izobraževanje sprva veljalo le za osnovnošolske otroke. Mnogim otrokom je bilo dovoljeno tudi izpustiti dele šolskega leta, zlasti kmečkim otrokom, ki so bili potrebni doma za spravilo pridelka in pripravo na zimo.
Zakon o izobraževanju iz leta 1918 ali Fisherjev zakon je bil akt britanskega parlamenta, ki je uvedel spremembe v progresivno izobraževanje in pomagal oblikovati številne vidike izobraževalnega sistema K-12, ki se uporablja danes. Zakon Fisher je dvignil starost, pri kateri lahko otroci zapustijo šolo, na 14 let in obravnaval izobraževalne potrebe, kot so zdravstveni pregledi in namestitev za otroke s posebnimi potrebami. Ta akt je pripeljal tudi do oblikovanja odbora, ki je poročal in dajal priporočila oblikovalcem politike glede izobraževanja.
V Združenih državah, za razliko od Anglije, je javno izobraževanje urejala vsaka posamezna država. Že leta 1791 je sedem držav imelo posebne določbe o izobraževanju v svojih individualnih ustavah in so bile oblikovane deloma na podlagi izobraževanja brez verske pristranskosti. Pred sprejetjem zakonov o obveznem obisku šole je bilo izobraževanje predvsem lokalizirano in dostopno samo premožnim, pogosto pa je vključevalo verske nauke. Po zakonih o obveznem obisku so katoličani skupaj prepovedali v nasprotju z državami, ki zahtevajo skupno šolanje, in ustanovili zasebne katoliške šole. Leta 1925 je vrhovno sodišče odločilo, da lahko otroci obiskujejo javne ali zasebne šole za izobraževanje.
Sčasoma je vsaka posamezna država razvila svoj oddelek za izobraževanje, ki je nadzoroval javni izobraževalni sistem. Obvezno obiskovanje se je povečalo, da je vključevalo obisk vrtca in obvezno obiskovanje do 16. leta. Viri financiranja javnega izobraževanja so se povečali tudi na zvezne, državne in lokalne vire. Zvezno financiranje je od leta 1953 do 1979 nadzorovalo ministrstvo za zdravje, izobraževanje in socialno varstvo Združenih držav, dokler ni bilo razdeljeno in ameriško ministrstvo za izobraževanje je bilo ustanovljeno kot samostojen subjekt.
Do petdesetih let prejšnjega stoletja se je obvezno izobraževanje uveljavilo, vendar je bil izobraževalni sistem K-1950 res še v povojih. Šole so bile še vedno primarno lokalizirane, vendar izobraževanje ni bilo več na voljo samo bogatim. Tudi v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila segregacija glede na raso še vedno običajna praksa v javnih šolah v ZDA. Nato je sledila še ena prelomna odločitev vrhovnega sodišča.
Leta 1954 je vrhovno sodišče v zadevi ameriškega vrhovnega sodišča Brown proti odboru za izobraževanje v mestu Topeka v Kansasu soglasno odločilo, da je rasna segregacija v javnih šolah neustavna. Čeprav je ta odločitev naletela na odpor in je minilo veliko let, preden je bila legalizirana segregacija popolnoma odpravljena, zlasti v južnih državah, so zvezna sodišča na koncu dosegla uspeh.
Ta dosežek ni bil brez posledic in številne mestne in mestne šole so doživele eksodus premožnih in belcev srednjega razreda, ki so se preselili v primestna okrožja. Sčasoma so mnoga mestna okrožja ostala le z revnimi družinami, zato je bilo težko pritegniti in plačati kakovostne učitelje in izobraževanje.
Od ustanovitve ameriškega ministrstva za izobraževanje leta 1979 je izobraževalni sistem podoben današnjemu, vendar je doživel vrsto razvoja in sprememb, da bi se prilagodil spreminjajočim se potrebam izobraževanja. Financiranje je že od nekdaj skrbelo za javne šole, zlasti v revnih urbanih okrožjih, kjer je bila pod vprašajem tudi kakovost izobraževanja.
Posledično je zvezno financiranje zdaj neposredno povezano s šolsko uspešnostjo, kot je določeno s standardiziranim testiranjem v skladu z veljavnim zakonom No Child Left Behind (NCLB). NCLB je zakon podpisal predsednik George W. Bush 3. januarja 2002. V skladu s tem zakonom so bili standardi odgovornosti povečani, da bi izboljšali uspešnost in staršem omogočili fleksibilnost pri izbiri šol.
NCLB od držav zahteva, da upravljajo ocene osnovnih spretnosti za vse študente na določenih stopnjah razreda in dosežejo standarde, ki jih določi vsaka država, da bi prejeli zvezno financiranje. V skladu s tem zakonom so bili postavljeni posebni in strožji cilji za bralne dosežke, države pa so morale razviti tudi maturitetne ali maturitetne izpite s posebnimi merili ocenjevanja. Namen je bil zagotoviti višjo raven odgovornosti šol, vendar se je o njem razpravljalo že od samega začetka.
Trenutno javni izobraževalni sistem K-12 omogoča brezplačno izobraževanje za 12. razred za upravičene študente. Družine imajo možnost, da svoje otroke pošljejo v zasebne šole, vendar so potem odgovorne za šolnino. Prihodnost izobraževanja bo nedvomno, tako kot v preteklosti, doživela spremembe ter družbene in gospodarske izzive. Programi se lahko kmalu razširijo in vključujejo obvezno obiskovanje pred-K in se lahko razširijo celo na možnosti po 12. razredu, saj so to koncepti v svojih najzgodnejših fazah, ki se trenutno raziskujejo.