Zgodba o Juditi in Holofernu je, tako kot zgodba o Davidu in Goljatu, starozavezna zgodba o zatiranih, ki premagajo zatiralca, ali da vrlina premaga razvadenost. Iz tega razloga sta tako David kot Judita veljala za predhodnika Kristusa v vrsti biblične analize, imenovane tipologija, kjer so dogodki iz Stare zaveze povezani z novozavezno pripovedjo o odrešenju. Judita, katere ime pomeni preprosto »Židovka«, je redka svetopisemska junakinja v zgodbi iz apokrifov v Svetem pismu, ki je nasilno ukrepala, da bi rešila svoje ljudstvo.
Srečanje med obema je v središču Juditine knjige, kratkega in verjetno nezgodovinskega poročila o asirski agresiji proti Judom. Asirski general Holofern je oblegal mesto Betulijo in kmalu so se prebivalci začeli agitirati za predajo. Bogata vdova po imenu Judith pa je zasnovala načrt. Tisti večer je, oblečena v svoja najboljša oblačila in odišavljena z mazilom, s svojo služkinjo šla skozi vrata in odšla čez dolino do generalovega tabora. Tam je paznikom pojasnila, da jim želi posredovati informacije o najboljših načinih za vstop v Betulijo.
Ko so jo sprejeli k njegovi navzočnosti, je Judith pojasnila, da je obleganje povzročilo, da so se Judje odvrnili od svoje vere, zato so si zato zaslužili uničenje. Trdila je, da jo je sam Bog poslal na ta nalog. Vse to je zelo razveselilo Holoferna, prav tako Juditin videz. Dogovorili so se: on ji ne bo škodoval in ji bo dovoljeno ponoči zapustiti taborišče zaradi molitve. Judith je trdila, da bi ji to omogočilo, da se od Boga nauči, kdaj je treba mesto napadti. Tri dni je Judith ostala v taborišču in jedla samo hrano, ki jo je pripravila njena služkinja in jo nosila s seboj v vreči iz blaga.
Četrto noč je Holofernes priredil pogostitev za svoje služabnike in povabil Judito, ki jo je vse pogosteje prihajal občudovati. Prišla je oblečena v svoja najboljša oblačila in s seboj vzela tudi flis, na katerem so ji dali spati. Zadovoljen z njo tam je Holofernes pil kar veliko, več, kot je popil kdaj v življenju, in veliko preveč, da bi obdržal zavest. Vsi razen Judite in Holoferna so zapustili šotor. Sama s pijano zaspanim generalom je Judith molila za moč. Nato ga je prijela za meč in mu v dveh potezah odsekala glavo. Njena služkinja, ki je čakala pred šotorom, je prišla z vrečo za hrano. Judita je dala Holofernovo glavo v vrečo in dve ženski sta zapustili taborišče, ker se je zdelo, da je njuna nočna molitev.
Tokrat pa so še naprej hodili. Pri vratih Betulije je pozvala k vstopu, pokazala svojo trofejo in povedala možem, naj naslednje jutro izvedejo napad na asirsko taborišče. To so storili in ko so Asirci stekli v generalov šotor, da bi ga prebudili, so našli svojega vodjo brez glave. Asirci so prestrašeni pobegnili. Izraelci so izropali tabor; vse najboljše Holofernove stvari je dobila Judita, ki jih je nato prenesla na dediče svojega pokojnega moža.
Tako zgodba o Juditi in Holofernu kot o Davidu in Goljatu sta postali pomembni v krščanskih podobah renesančnega in baročnega obdobja. Da je ta zgodba danes veliko manj znana, je povezano z izvorom vsake zgodbe in večjim pomenom protagonista vsake. Knjiga Judita je ena od apokrifnih knjig Svetega pisma: izpuščena je iz kanoničnih protestantskih različic, čeprav ostaja del katoliškega besedila. Knjiga je torej veliko manj razširjena kot Samuelova knjiga, kanonična knjiga Svetega pisma v vseh krščanskih sektah in vir zgodbe Davida in Goljata.
Poleg tega je bilo v srednjem veku in poznejših obdobjih velikega pomena, da je bil kralj David prednik Device Marije, zaradi česar so vsa njegova dejanja imela velike posledice. Judita pa ni bila povezana s Kristusovim rodoslovjem in se je po veliki zmagi vrnila v običajno življenje vdove.