Tok zavesti v literaturi je pripovedni način, ki bralca popelje v um lika, da sledi njegovim miselnim vzorcem. Čeprav v nekaterih primerih pomaga pri podaljševanju zapleta, v večini primerov tok zavesti omogoča bralcu, da lik nekoliko bolje spozna. Lahko ga je nekoliko težko slediti, ker pogosto ne sledi določenemu linearnemu modelu ali logičnemu vzorcu, saj naj bi bil zapisan tako, kot ljudje dejansko razmišljajo, kar je ponavadi razvezano in precej svobodno asociativno. Morda najbolj znan primer toka zavesti v literaturi je roman Ulysses Jamesa Joycea.
Kot literarna naprava je tok zavesti na splošno v domeni bolj izkušenih piscev. To je zato, ker je lahko zapleteno in težko dobro napisati, zlasti na način, ki ga bralec razume. Če je opravljeno slabo, lahko tok zavesti v literaturi naredi delo tako rekoč nemogoče razumeti. Mnogi pisci bodo pogosto dodajali sklicevanje na druga literatura ali druge običajne literarne simbole v delih zavesti, da bi jih naredili bolj zapletene, a hkrati bogatejše po pomenu.
Vloga toka zavesti v literaturi je običajno kot študija karakterja. Lik v tej literarni napravi ne govori občinstvu, kot je v monologu, ampak govori sam s seboj. Čeprav lik morda analizira dogodke, ki so se zgodili v zgodbi, in na ta način premika zaplet, običajno lik preučuje svoj odziv na dogodke. Običajno je to literarna tehnika, v katero se avtor potopi in iz nje potopi skozi zgodbo, čeprav bodo nekateri pisci ustvarili celoten roman v tem formatu toka zavesti, pri čemer lik deluje kot pripovedovalec.
Druga tehnika, ki se pogosto uporablja pri toku zavesti, je razprava o spominih lika, pa tudi o mislih, občutkih in odzivih na trenutne dogodke. To prispeva k nelinearnemu občutku, ki ga sporoča tok zavesti. Pogosto bodo ti spomini uporabljeni kot metoda prebliskanja ali napovedovanja, da bi bralcu omogočili, da začne ugibati, kaj se lahko zgodi pozneje v besedilu. To še posebej velja, če so v tej obliki napisani celotni romani, namesto kratkih vmesnih presledkov za poslušanje notranjega monologa lika.