Paradoks v poeziji ustvarja napetost v glavah bralcev z združevanjem besed ali besednih zvez, tako da se najprej zdi, da ne sledijo pravilom logike ali sprejete resnice. Ta uporaba protislovja v jeziku pogosto povzroči, da občinstvo na globlji ravni razmišlja o impliciranem pomenu tako protislovne izjave. Avtorji, ki učinkovito uporabljajo paradoksalno besedilo, razkrijejo del resnice v navidez neresnični izjavi. Paradoks je v poeziji včasih strukturiran drugače kot v prozni literaturi in ima lahko pogosto več plasti pomena, izraženih z manj besedami.
Pisci poezije običajno uporabljajo paradoks, da z besedami ustvarijo nenavadno misel ali vizualno podobo. Iste besede bi se sicer pogosto brale kot običajne in nepomembne, če bi bile postavljene v drugačno kombinacijo ali kontekst. Nekatere vrste paradoksa v poeziji naj bi izražale ton ironije, pa tudi vodilo k razmišljanju bralca o temi določene pesmi. Ta vrsta ironije iz paradoksalne pesmi običajno zbuja občutke spletke v glavah bralcev in jih povzroči, da berejo z večjo osredotočenostjo in globljo kontemplacijo.
Nekatere uporabe paradoksa v pesniških delih tvorijo značilne značilnosti, ki ločijo dano pesem od drugih. Ta pisna protislovja so lahko tako preprosta kot kratke fraze ali tako zapletena kot več razširjenih verzov z zapletenimi metričnimi shemami. Dolge in razširjene pripovedne pesmi včasih vsebujejo veliko paradoksov znotraj istega literarnega dela. Paradoksi so lahko sestavljeni tudi iz eksperimentiranja z izrazi, ki opisujejo stanja bivanja ali samega zaznavanja. Pesniki, ki pišejo s tovrstnimi frazami, včasih v glavah svojih bralcev sprožijo vprašanja o tem, kaj pomeni stanje obstoja ali druge vrste sorodnih filozofskih tem.
Kot del uporabe paradoksa v poeziji imajo govorne figure pomembno vlogo. Tovrstne vrstice v pesmi lahko služijo kot besede modrosti ali kot pronicljive izjave o različnih splošnih vidikih življenja. Kontradiktorna izjava v dobro oblikovani paradoksalni pesmi se pogosto precej razlikuje od splošnejšega izreka, kot je aforizem, in njen pomen je običajno globlji, njegovo besedilo pa bolj zapleteno. Namen tovrstnega paradoksa v poeziji ni sporočati splošno sprejete resnice, temveč posredovati idejo, o kateri bralci običajno ne razmišljajo v svojem vsakdanjem življenju.