Mednarodno trgovino s kmetijstvom urejajo različne sile, ki vplivajo na lokacijo in količino živil, ki jih proizvajajo narodi. Tarife, trgovinski bloki in predpisi o kmetijskih proizvodih pomembno vplivajo na bruto domači proizvod (BDP) države in lahko povzročijo, da država bodisi vstopi na trg mednarodne trgovine s kmetijstvom bodisi iz njega izstopi in prodaja samo domači porabi. Ti dejavniki so bolj izraziti v državah v razvoju, saj njihova gospodarstva pogosto v veliki meri temeljijo na proizvodnji kmetijskih proizvodov, vendar so tudi države prvega sveta nenehno vključene v regulativno manevriranje za promocijo svojih izdelkov v tujini.
Z vidika industrializiranih držav prvega sveta so študije pokazale, da je izbira za izvoz kakršnih koli izdelkov s strani podjetja redka. Poročilo iz leta 2000 in analiza približno 5,500,000 ameriških podjetij je pokazala, da jih je le 4 % vključenih na izvozni trg. Takšni izvozniki pa so veljali za bolj stabilna podjetja kot njihovi ne-izvozniki, saj so preživeli dlje in so imeli višje dobičke za svoje panoge, kar jim je omogočalo izplačevanje višjih plač delavcem. To podpira domnevo, da sodelovanje pri izvozu ter premagovanje tarifnih in regulativnih ovir izboljšuje splošno raven produktivnosti podjetja. Ti trendi neposredno vplivajo na mednarodno trgovino s kmetijstvom, saj je to tradicionalno eden najbolj reguliranih svetovnih trgov.
Nasprotno pa je bilo ocenjeno, da od leta 2003 skoraj 70 % svetovnega prebivalstva v revščini živi v državah, katerih BDP skoraj v celoti temelji na proizvodnji kmetijskih proizvodov, kjer je izvoz ključnega pomena za njihovo gospodarsko rast. Te države pa so pogosto zaprte na tujih trgih prvega sveta, kjer je uvoz kmetijskih proizvodov močno obdavčen, ali pa subvencije na lokalne proizvode podražijo izdelke iz revnih držav v razvoju. Skupine, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), skupina 34 držav prvega sveta, vključno z državami EU, ZDA, Japonsko in Avstralijo, ki ustvarja politike, ki kaznujejo in omejujejo uvoz kmetijskih proizvodov iz držav v razvoju.
Ko se lokalne kmete v bogatih državah dajejo velike subvencije, se temu ne morejo zoperstaviti države v razvoju, ki nimajo sredstev za enako subvencioniranje svojih proizvodov. Proizvajalci bombaža v ZDA so leta 4,000,000,000 prejeli 2002 ameriških dolarjev (USD) subvencij. Benin v zahodni Afriki se zanaša na izvoz bombaža za 85 % svojega BDP in ni mogel tekmovati s tako visokimi subvencijami, kar je dejansko blokiralo. iz ameriškega trga bombaža. Te trgovinske ovire povzročajo tudi nepotrebne vladne stroške v bogatih državah in spodbujajo množično proizvodnjo kmetijskih proizvodov, tako da se lahko prodajajo po nizki ceni, kar vodi v nepotrebno degradacijo okolja.
Ker politike liberalizacije trgovine odpirajo tuje trge, je vpliv na lokalno kmetijstvo eden od kratkoročnih problemov strukturnega prilagajanja. Ker je tuja hrana vse bolj dostopna lokalno, morajo kmetje ponovno preučiti svoje izbire pridelkov, da ugotovijo, ali lahko pridelajo kaj drugega, kar bo bolj donosno. To škoduje podeželskim skupnostim in kmetom, ki imajo malo prostora ali finančnih sredstev za prilagajanje, vendar je dolgoročni učinek liberalizacije trgovine ta, da poveča pretok kmetijskega blaga čez meje.
Trije glavni dejavniki z medsebojno odvisnimi učinki na mednarodno trgovino s kmetijstvom so lokalne subvencije kmetijskih pridelkov, uvozne tarife in protidampinški zakoni. Ko države poskušajo izvažati svoje kmetijske proizvode v geografske sosede, ki imajo podobno podnebje in pridelujejo podobno hrano, se pogosto pojavijo težave in vložijo protidampinške tožbe. Te trditve, da država prodaja svoj izvoz pod ceno, da bi poskušala pridobiti prevladujoč tržni delež v drugi državi, se uporabljajo kot mehanizem za blokiranje uvoza. Primeri tega vključujejo protidampinške obtožbe iz leta 2001 ZDA proti Kanadi in Kanade proti ZDA za izvoz paradižnika in lesa. Takšne spore pogosto rešuje Svetovna trgovinska organizacija (STO), kjer regionalni sporazumi, kot je Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (NAFTA), tega ne storijo.
Globalizacija je olajšala pretok blaga čez številne meje. Ko se pretok blaga povečuje, pa se povečuje tudi manipulacija s cenami. Ko se je uvoz česna iz Kitajske v ZDA v letih 636 do 1992 povečal za 1993 %, je Združenje proizvajalcev svežega česna ZDA (FGPA) zahtevalo protidampinško zaščito, kar je privedlo do uvoznih carin na česen iz Kitajske, da bi izenačili cene, ki so še vedno obstajale, ko je bilo zadnje poročano leta 2003. Ta nenehna regulativna vojna med razvitimi gospodarstvi zaradi mednarodne trgovine s kmetijstvom izkrivlja dejanske stroške proizvedenega blaga in sili majhne države v razvoju s tujih trgov.
SmartAsset.