Konotacija v literaturi se pojavi, ko uporabljeni jezik nakazuje čustveno ali empatično razsežnost dobesednega pomena besede ali ideje. Konotacija je ena od dveh besed – konotacija in denotat – ki opisujeta lastnost, ki je temeljna za jezik. Denotat je dobesedni pomen besede ali besedne zveze. Ne moremo upoštevati konotativnih implikacij besede ali besedne zveze, ne da bi razumeli, kaj beseda ali besedna zveza pomeni dobesedno. Konotacija v literaturi omogoča, da se zadevni ideji dodeli globlji pomen.
Razmerje med denotatom in konotacijo v literaturi omogoča tvorbo frazemov in drugih govornih figur. Denotat zagotavlja dobesedni pomen besede ali besedne zveze. Na primer, besedna zveza “ugriz jabolka” dobesedno pomeni en sam ugriz iz enega samega kosa sadja. Konotacija izraza »ugriz jabolka« lahko vključuje številne druge elemente, vključno z biblijsko zgodbo o Adamu in Evi. Prav tako je lahko jabolko metafora za življenje in ugriz za dejanje, zaradi česar izraz pomeni »živi življenje na polno« ali »izkoristi dan«.
Konotacija v literaturi je osnova za metaforo, primerjavo in druge abstraktne jezikovne konstrukcije. Brez metode, ki daje idejam pomen onkraj dobesednega, ne bi bilo mogoče primerjati abstraktnih in konkretnih konceptov. Konotacija je del študija jezikoslovja, imenovanega semiotika. Semiotika je preučevanje simbolov, ki ljudem omogočajo komunikacijo, ne glede na jezik ali kulturo. Vse besede v katerem koli jeziku so metafore, s konotacijo, ki daje metafori širši pomen.
V literaturi je veliko primerov konotacije. Na primer, v znamenitem citatu Thomasa Wolfea “Ne moreš več domov” beseda “dom” pomeni pomen, ki je daleč onkraj dobesedne razlage hiše ali celo doma. »Dom«, omenjen v citatu, se nanaša na preteklost, na »dom«, v katerem je oseba odraščala. Če besedno zvezo upoštevamo denotativno, jo oropa vsake čustvene teže in pomena.
V Miltonovem Izgubljenem raju je bolj zapleten konotativni pomen izpeljan iz uporabe grških in rimskih mitoloških oblik in konceptov, vključno z obliko same pesmi. Kot epska pesem oblika Izgubljenega raja implicira, da je zgodba sama v nekem smislu mitska. Grška in rimska mitologija sta se osredotočili na najvišji red božanstva tako za navdih kot za predmet. Miltonov namen pri sklicevanju na to konotacijo skozi obliko je dati pripovedi globljo dimenzijo kot dobesedna zgodba sama. Kot tako konotacije ni treba posredovati z besedami, lahko jo ustvarimo tudi z različnimi literarnimi elementi.