Igra besed je priljubljena oblika igre besed, pri kateri se ena beseda nadomesti s podobno besedo za humoristični učinek. Vloga igre besed v literaturi sega tisoče let nazaj in vključuje številne starodavne in sodobne jezike. Nekateri ljudje sovražijo igre besed, ki jih pogosto opisujejo kot »najnižjo obliko humorja«. Kljub temu so številni veliki avtorji v literaturi uporabljali besedne igre, vključno s Shakespearom, Oscarjem Wildom in Jamesom Joyceom. Uporabljajo se lahko za komično olajšanje, kot način za prikrivanje šale ali žalitve ali kot del širše strategije kreativne uporabe jezika.
Igra besed je zapisana v najzgodnejših oblikah pisnega jezika, vključno z egiptovskimi hieroglifi in klinopisom starodavnega Sumerja. To nakazuje, da je igra besed res zelo stara umetniška oblika. Igra besed v literaturi se včasih imenuje paronomazija, staro grški izraz, ki pomeni »puna igra«. Equivoque vključuje eno besedo z dvema ločenima pomenoma, kot je “med”, ki je lahko hrana ali izraz ljubezni. Če besedna igra vključuje izmenjavo dvoumnosti med dvema znakoma, se imenuje asteismus.
Eden najbolj razvpitih uporabnikov besednih besed v literaturi je bil Shakespeare. V Romeu in Juliji je dal umirajočemu Mercutiu reči: “Jutri … me boš našel grobega moža.” Znameniti citat Richarda III, “Zdaj je zima našega nezadovoljstva,” se nadaljuje: “To sonce Yorka je naredilo veličastno poletje.” To je trojna besedna igra ali sestavljena besedna igra, saj je “sonce” sin vojvode Yorkskega, katerega emblem je bil sončni izbruh. Po enem štetju je Shakespeare v svojih igrah in pesmih uporabljal na tisoče besednih besed.
Niso se vsi zabavali. V knjigi o Shakespearu je vplivni učenjak in pisatelj iz 18. stoletja Samuel Johnson obtožil Bardovo pogosto uporabo besed. Drug kritik igra besed v literaturi je bil pesnik nagrajenec iz 17. stoletja John Dryden, ki je bil morda prvi, ki je igre besed označil za »najnižjo obliko duhovitosti«. Celo ameriški pisatelj Ambrose Bierce, ki je bil znan po svoji zagrizeni duhovitosti, je priznal, da se »modri ljudje sklanjajo«, da bi igrali igre besed, medtem ko si »bedaki težijo« k njim.
Kljub temu je uporaba besednih besed v literaturi zelo razširjena in vključuje nekaj najboljših besednikov v angleškem jeziku. Vladimir Nabokov, mojster tako ruske kot angleške književnosti, je pogosto uporabljal igre besed in druge besedne igre, kar je svojemu delu dajalo globlje ravni besedilnega pomena. To vrsto literarnega trika so uporabljali kasnejši pisci, kot sta Thomas Pynchon in Alan Moore. Tako kot Nabokov je tudi James Joyce rad ustvarjal nove besede, tako da je razčlenil ali združil obstoječe besede in se poigral z njihovo konstrukcijo oziroma etimologijo. Joyce je to prakso označil kot »razbijanje etima«.