Ko gre za pogodbe in pogodbeno pravo, je treba upoštevati dve glavni pravili. Eno je, da vse dobite v pisni obliki, drugo pa je, da natančno veste, kaj podpisujete. Če se zaradi pogodbenega spora vloži civilna tožba, pisna beseda pogosto nadomesti vsak ustni ali implicitni dogovor. To je podlaga za tisto, kar je v pogodbenem pravu znano kot dokazno pravilo pogojnega odpusta. V skladu s splošnim pravom se dokazi o pogojnem odpustu, kot je podpisana pogodba, štejejo za “popolnoma integrirane”, kar pomeni, da je zadnja in najbolj uradna oblika zavezujočega sporazuma.
To pravilo o pogojnem dokazovanju pa je mogoče pravno izpodbijati s predložitvijo zunanjih dokazov na sodišču. Zunanji dokazi lahko vključujejo ustne spremembe pogodbe, preden je postala sklenjena, ali zunanje okoliščine, kot je goljufija ali prisila, zaradi katerih bi lahko dokazi o pogojnem odpustu postali neizvršljivi. Z zunanjimi dokazi bi lahko trdili tudi, da je bila pogodba podpisana pod prisilo ali da ne gre za zadnji ali končni osnutek pogodbe.
Pogojni dokazi naj bi bili vsaj v očeh pogodbenega prava jasni in nedvoumni. V dokumentu je lahko pisno navedeno, da se je A strinjal, da bo B-jevo garažo prepleskal do določenega datuma. Če B predloži dokaze, da A ni dokončal dela do tega datuma, mora imeti sodnik podpisano pogodbo, v kateri so navedeni natančni dogovori. To bi veljalo za dokaz za pogojno izpustitev. Če bi sodnik strogo odločil o pogojih pogodbe, bi B najverjetneje prevladal v tožbi, A pa bi imel obveznost spoštovati pogodbo ali vrniti vsa že prejeta plačila.
Zunanji dokazi pa so lahko dovolj prepričljivi, da v pravih okoliščinah preglasijo dokaze o pogojnem odpustu. Če bi A lahko dokazal, da mu je B po telefonu povedal, da lahko počaka še nekaj dni, da prebarva B-jevo garažo, ali da B iz nekega razloga ne bo dovolil A-ju na posestvo, bi lahko sodnik preučil zunanje dokaze, preden bi izdal sodbo. . Zunanji dokazi pogosto kažejo, da pogodba ni bila zaključena ali integrirana, zato se bo sodnik morda moral odločiti, ali sta obe stranki dejansko prišli na sestanek pred podpisom končne pogodbe.
Dokaze o pogojnem odpustu je mogoče preučiti tudi glede znakov dvoumnosti ali goljufije, čeprav je pravna opredelitev “dvoumnosti” lahko sama po sebi dvoumna. V našem primeru bi lahko podpisana pogodba glasila »A se strinja, da bo garažo B prebarval v razumnem času«. To bi lahko razumeli kot dvoumno izjavo, saj je definicija razumnega časa A lahko drugačna od definicije B. Lahko bi se tudi izkazalo, da A pravzaprav ni poklicni slikar in nikoli ni nameraval spoštovati svoje strani pogodbe. To bi dokazalo, da je prišlo do goljufije in da bi B dejansko lahko izterjal škodo od A, ker ni dokončal dela.
Na splošno velja, da so dokazi o pogojnem odpustu zadnja in pravno zavezujoča beseda, ko gre za pogodbe, zunanje dokaze pa lahko sodišče obravnava v omejenem številu okoliščin. Zato je ključnega pomena, da obe stranki v celoti prebereta in razumeta pogodbo pred podpisom, saj morebitne druge neformalne spremembe ali dopolnitve pozneje morda ne bodo priznane na sodišču.