Brezžični internet je le ena od storitev, ki jih WiFi® opcijsko podpira. WiFi® je brezžični komunikacijski standard, ki se uporablja med računalniškimi napravami za skupno rabo datotek in virov. Signal ne more potovati na velike razdalje brez izgube celovitosti, zato se uporablja za lokalna omrežja (LAN). Doma lahko LAN vključuje osebni namizni sistem in prenosni računalnik, medtem ko na delovnem mestu omrežje običajno povezuje številne računalnike znotraj poslovne stavbe. Signal lahko pokriva tudi majhno regijo v mestu in ustvarja vroče točke ali mesta, kjer signal omogoča povezljivost z javnostjo prek brezžičnih dostopnih točk (WAP).
Omrežje WiFi® je zelo enostavno nastaviti. Glavni računalnik deluje kot strežnik z omrežno vmesniško kartico (NIC). NIC ima majhno anteno, ki oddaja in sprejema signale WiFi®. Usmerjevalnik in stikalo neposreden promet v omrežju in sta običajno vgrajena v hitri modem za integracijo tega interneta v WiFi® LAN. Vsak računalnik, povezan z omrežjem, imenovan odjemalec, potrebuje tudi WiFi® NIC.
Osebni digitalni pomočniki, mobilni telefoni in druga ročna elektronika imajo običajno vgrajeno funkcijo WiFi®. To jim omogoča, da se brezžično povežejo z omrežjem, ki podpira WiFi®, za prenos datotek, dostop do podatkov ali brskanje po internetu.
WiFi® je prej pomenilo »Wireless Fidelity«, vendar se zveza Wi-Fi, ki je oblikovala standard, odmika od te oznake. Standard obstaja zato, da lahko proizvajalci proizvajajo interoperabilne komponente, ki bodo združljive v tem okolju. Če tega skupnega standarda ne bi bilo, bi imel vsak proizvajalec lastniški WiFi®, zaradi česar bi potrošniki zelo težko kupili opremo. Vsako omrežje bi bilo treba zgraditi okoli ene blagovne znamke. Poleg tega posamezna omrežja različnih blagovnih znamk ne bi imela načina za medsebojno komunikacijo, strategije javnega dostopa pa bi bile skoraj nemogoče.
Ker se standard vedno izboljšuje, različne različice predstavljajo standard v različnih fazah razvoja. Standard 802.11a je bil nekoliko uspešen, vendar deluje v območju 5 gigahercev (GHz), kar zahteva delovanje navideznega vidnega polja. Prvi široko sprejeti standard WiFi® je bil 802.11b, ki uporablja območje 2.4 GHz – nižjo frekvenco, ki ne zahteva delovanja v bližini vidnega polja.
Sledil je standard 802.11g s povečano največjo hitrostjo prenosa podatkov z 802.11 megabitov na sekundo (mbps) 11b na 54 mbps. Od jeseni 2006 najnovejši osnutek standarda, 802.11n, poveča to hitrost na 540 mb/s. Signali lahko uspešno prenašajo podatke brez izgube celovitosti od približno 100 do 160 čevljev (30 do 50 metrov), odvisno od uporabljene različice.
Varnost je pri teh tehnologijah lahko zaskrbljujoča, saj lahko prisluškovalci spremljajo nezaščiten podatkovni promet. Vendar je varna konfiguracija osnovna za ta omrežja, uporabniki pa lahko omogočijo zaščito z geslom in šifriranje prometa, tako da sledijo priloženim navodilom programske opreme.