Vizualni in slušni spomin sta različni kategoriji širšega koncepta spomina, spominjanja informacij. Spomin je kategoriziran na širok in specifičen način, neodvisno razumevanje vsakega koncepta pa pomaga resnično razumeti neskladje med vidnim in slušnim spominom. Na splošno se vizualni spomin, kot že ime pove, nanaša na spominjanje vizualnih informacij, medtem ko so slušni spomini spominjanje stvari, ki so bile slišane.
Vizualni spomini se lahko oblikujejo z dejanskim zaznavanjem vizualnega dražljaja, pa tudi iz bolj domiselnih virov. To kodiranje dražljajev se pojavi v časovnih okvirih, ki segajo od trenutnega, kot je utrip z očesom, do dolgotrajnejših, kot je na primer spomin na gledanje filma. Seveda se ti spomini lahko dodatno spremenijo tudi v časovnem obdobju, ki obsega mesece ali leta.
Ta posebna podvrsta spomina se lahko shrani zaradi parietalnih in temporalnih reženj. Ti režnji so del možganske skorje, zunanje plasti možganov, ki je vključena v večino “višje mislečih” kognitivnih procesov. Časovni reženj se nahaja na stranskem delu skorje in si ga lahko predstavljamo kot v istem predelu kot uho. Parietalni reženj je zgoraj, anatomsko boljši od temporalnega režnja, ki se razteza ob strani in na vrhu skorje.
Zaradi kompleksnosti nevrofizioloških procesov natančen mehanizem shranjevanja vidnih in slušnih spominov ni enostavno artikulirati ali razumeti. Enako velja za shranjevanje slušnega ali odmevnega spomina. Ehoični pomnilnik se na splošno lahko obdrži le približno tri do štiri sekunde, kar je relativno kratek čas. Drugi spomin na zvoke, na primer, kaj je oseba govoril med določenim nepozabnim dogodkom, je bolj pripisan epizodnemu spominu in drugim dolgoročnejšim oblikam slušnega spomina.
Zato se vizualni in slušni spomin razlikujeta predvsem kot manjši deli večje mnemonične sheme. Razlika je predvsem v čutilu, ki se uporablja za pridobivanje informacij poleg živčne poti shranjevanja. V vizualnem spominu se oči uporabljajo za zaznavanje odbite svetlobe, temporalni in parietalni reženj pa shranijo ustrezne slike. Slušni sistem temelji na ušesih in prevaja zvočne valove v določene vibracijske vzorce, ki jih možgani nato na različne načine interpretirajo, da bi ustvarili določene zvoke. Če je ta zvok posebnega pomena, se lahko shrani kot slušni spomin v možganih in ga iz različnih razlogov prikliče na zavestno in podzavestno raven.