Glavna razlika med tržnim in poveljniškim gospodarstvom je v tem, da je tržno gospodarstvo na splošno brez vladnega nadzora, medtem ko poveljniško gospodarstvo načrtujejo vladne sile v skoraj vsaki fazi. V tržnem gospodarstvu ravni proizvodnje in cene blaga in storitev določajo proizvajalci sami na podlagi povpraševanja po teh blagu in storitvah. Nasprotno pa elemente, kot so ravni proizvodnje, cene in celo plače v komandnem gospodarstvu, znanem tudi kot načrtovano gospodarstvo, določajo vladni nadzorniki. Večina gospodarstev na svetu dejansko ima značilnosti obeh vrst in jih imenujemo mešana gospodarstva.
Obstajata dve skrajnosti, ki lahko določita način razvoja gospodarstva. V povsem svobodnem tržnem gospodarstvu vlada tega naroda ne bi imela ničesar o katerem koli vidiku gospodarstva. Druga skrajnost je plansko gospodarstvo, ki ga tako rekoč brez izjeme nadzoruje država. Skoraj vse razlike med tržnim in poveljniškim gospodarstvom izhajajo iz tega glavnega razhajanja v filozofiji.
Potrošniki in proizvajalci blaga imajo vso moč v povsem svobodnem tržnem gospodarstvu. Zakoni ponudbe in povpraševanja bodo urejali, koliko blaga se proizvede in kakšne bodo cene za to blago. Konkurenca med različnimi podjetji pomaga zagotoviti, da ne pride do presežkov ali pomanjkanja, saj bodo ta podjetja finančno motivirana za čim večji učinek svoje proizvodnje.
Nasprotno pa ukazno gospodarstvo narekujejo želje vlade. Vlada bo odločala o tem, katero blago se bo proizvajalo in kdo bo dobil priložnost za njihovo proizvodnjo. Tista podjetja, ki so izbrana za proizvodne dolžnosti, morajo običajno svoj dobiček deliti z vlado, ki tudi odloča o tem, kako bo blago razporejeno v posamezno geografsko regijo in kakšne bodo cene.
Redko je, da bodisi tržno gospodarstvo bodisi poveljniško gospodarstvo obstaja v svoji najčistejši obliki. Kitajska je dolgo veljala za poveljniško gospodarstvo, vendar je v zadnjih letih sprejela ukrepe za spodbujanje podjetništva v imenu svojih državljanov. Poleg tega obstaja veliko tržnih gospodarstev, ki vključujejo nekakšno vladno intervencijo. Na primer, vlada v tržnem gospodarstvu bi lahko sprejela programe za pomoč revnim ali prilagodila gospodarske mehanizme, kot so obrestne mere, da bi spodbudila stagnirajočo rast. Zaradi teh razlogov so mešana gospodarstva prevladujoči gospodarski model na svetu.
SmartAsset.