Računalniki uporabljajo pomnilnik z naključnim dostopom (RAM) za shranjevanje in pridobivanje informacij na način, ki je lahko in takoj dostopen. Za računalnike sta na voljo dve vrsti RAM-a: dinamični RAM (DRAM) in statični RAM (SRAM). Vsaka od teh ima svoje posebne prednosti in slabosti. SRAM ima prednost hitrosti, DRAM pa je veliko cenejši. Večina računalnikov uporablja obe vrsti, vendar je DRAM veliko bolj pogost in opravlja večino dela.
Dinamični RAM čip vsebuje milijone pomnilniških celic, od katerih je vsaka sestavljena iz tranzistorja in kondenzatorja. Vsaka od teh celic je sposobna zadržati 1 bit informacij, ki jih računalnik prebere kot 1 ali 0. Za določitev odčitka bita tranzistor preveri, ali je v kondenzatorju napolnjenost. Če je prisoten naboj, potem je odčitek 1; če ne, je odčitavanje 0. Celice so razvrščene v kvadratno konfiguracijo, z vrsticami in stolpci, ki so oštevilčene na tisoče.
Težava z dinamičnimi RAM čipi je, da kondenzator zelo hitro pušča energijo in lahko zadrži polnjenje le delček sekunde. Za vzdrževanje naboja v kondenzatorju in ohranjanje informacij je potrebno osveževalno vezje. Ta postopek osveževanja poteka stokrat vsako sekundo in zahteva, da je treba dostopati do vseh celic, tudi če informacije niso potrebne. Ko se prebere vsaka vrstica celic, računalniška centralna procesna enota (CPU) ponovno zapiše vsak bit informacij in po potrebi ponovno napolni kondenzatorje.
Po drugi strani pa statični čipi RAM uporabljajo drugačno tehnologijo. Pomnilniške celice se preklopijo med 0 in 1 brez uporabe kondenzatorjev, kar pomeni, da ni potreben postopek osveževanja in dostop se izvede le, ko so informacije potrebne. Brez potrebe po stalnem dostopu do vseh informacij je SRAM veliko hitrejši od DRAM-a. Na splošno so ti čipi veliko bolj energetsko učinkoviti, vendar je to le zaradi njihove omejene potrebe po dostopu do pomnilnika, stopnja porabe pa narašča z intenzivno uporabo.
Največja pomanjkljivost SRAM-a je prostor. Vsak tranzistor na čipu dinamičnega RAM-a lahko shrani en bit informacij, vendar je za shranjevanje bita z uporabo SRAM potrebnih štiri do šest tranzistorjev. To pomeni, da bo dinamični RAM čip imel vsaj štirikrat več pomnilnika kot statični čip RAM enake velikosti, zaradi česar je SRAM veliko dražji. DRAM se pogosteje uporablja za pomnilnik osebnih računalnikov, čipi SRAM pa so prednostni, kadar je zaskrbljujoča energetska učinkovitost, na primer v avtomobilih, gospodinjskih aparatih in ročnih elektronskih napravah.