Kadar se ugotovi, da je posameznik slep, to pomeni, da ne vidi, kar je lahko popolna pomanjkljivost vida ali pravno opredeljeno, koristno za ugotavljanje stopnje potrebe po pomoči države. Pravna slepota se v nekaterih državah, kot so ZDA, nanaša na vid, ki ga je mogoče popraviti na 20/200 največje vidne ostrine (VA) ali manj. Mednarodna klasifikacija bolezni-10 določa razpon sposobnosti vida glede na okvaro vida, od zmerne do hude do slepote, ki je najbolj globoka. Slabovidnost lahko pomeni več stvari, najosnovnejša pa je, da tudi z medicinsko korekcijo človek ne vidi dovolj dobro, da bi lahko funkcioniral brez dodatne pomoči. Znotraj tega obstajajo različne stopnje slepote in okvara vida je splošen izraz, ki opredeljuje stanje kot celoto.
Od leta 2011 je zaradi slepote in okvare vida 284 milijonov ljudi. Nekateri so popolnoma slepi, kar pomeni, da ne vidijo nobene svetlobe, ali pa imajo VA, ki je zelo nizek – 10/200 (3/60 metrov) ali manj. Ljudje, ki imajo zmerno do hudo okvaro vida, imajo slab vid in lahko vidijo, čeprav ne dovolj dobro za nekatere stvari, kot sta vožnja ali branje, tudi po korekciji. VA za slabovidnost se giblje od 20/60 (6/18 metrov) ali nižje, do malo boljše od 10/200 (3/60 metrov).
Vzroki za slepoto in okvaro vida, zlasti pri odrasli populaciji, vključujejo sladkorno bolezen, katarakto in refrakcijske napake, ki ostanejo nepopravljene. Korektivne okvare vida, kot sta kratkovidnost in astigmatizem, ter refrakcijske napake največ prispevajo k slepoti in okvaram vida po vsem svetu. Večino vzrokov je mogoče zdraviti in jih je mogoče preprečiti, vključno s pomanjkanjem vitamina A, ki povzroča veliko slepih otrok na svetu. Pomanjkanje medicinske opreme in potrebščin je eden od dejavnikov, ki vplivajo na dostopnost zdravljenja, saj Svetovna zdravstvena organizacija leta 2011 poroča, da 90 % slepih ljudi na svetu živi v revščini, čeprav bi jih bilo mogoče 60 % učinkovito zdraviti, drugega pa 20% preprečeno.
Življenje z okvaro vida prinaša s seboj številne izzive, od katerih se večina zdi preprosta ali pa jih tisti, ki niso slabovidni, običajno jemljejo kot samoumevne. Običajna vsakodnevna opravila, kot so nakupovanje živil, vožnja, branje knjige ali sprehod, zahtevajo pomoč osebe, psa vodnika ali naprave. Večino dejavnosti je mogoče izvesti z drugačnim pristopom. Braillova pisava na primer omogoča slabovidnim branje in pisanje s pikčasto kodo, ki se je lahko dotakne. Posebni pripomočki za kuhanje, kot so časovniki z velikimi številkami in z uporabo barvnega kodiranja, omogočajo pripravo obrokov.