Psihologija in psihoterapija se morda slišita podobno, v resnici pa sta dve popolnoma različni stvari. Psihologija je veja znanosti, ki se ukvarja s preučevanjem uma in njegovega vpliva na človeško vedenje. Psihoterapija je proces zdravljenja, ki uporablja teorije, razvite iz raziskav psihologije. Zdravljenje temelji na pogovoru s pacienti v skladu z nekaterimi posebnimi komunikacijskimi tehnikami, ne pa na uporabi zdravil, čeprav lahko nekateri bolniki potrebujejo tako pogovorno terapijo kot medicinsko zdravljenje.
Ključna razlika med psihologijo in psihoterapijo je v tem, da psihologija – ki je teoretična – lahko obstaja brez uporabne psihoterapije, vendar ne deluje obratno. Psihoterapija obstaja samo zaradi lekcij, pridobljenih z znanostjo preučevanja uma. Vse njegove prakse temeljijo na dokazih, pridobljenih z leti raziskav. Ko se raziskave nadaljujejo, se psihoterapija spreminja, da se prilagaja novim odkritjem in metodam zdravljenja. Na primer, ko so raziskovalci odkrili povezavo med jezo in tesnobo, se je psihoterapija spremenila v razpravo o načinih obvladovanja jeze za pomoč pri zdravljenju bolnikov z anksiozno motnjo.
Druga velika razlika med psihologijo in psihoterapijo je, da je psihologija veliko širše področje. Raziskovalci ne preučujejo le povezave med umom in vedenjem, temveč tudi vlogo, ki jo imajo družba, vzgoja in drugi zunanji dejavniki na celotno osebnost osebe. Psihoterapija je tudi široko področje, vendar je njen edini poudarek na pomoči posameznikom pri premagovanju ali preprečevanju določenih vzorcev vedenja.
Usposabljanje, potrebno za psiholog, se razlikuje od tistega, ki je potrebno za izvajanje psihoterapije. Psihologi običajno opravijo vsaj štiri leta usposabljanja in si morajo pridobiti doktorske diplome, medtem ko večina nadaljuje na višje stopnje, preden delajo na tem področju. Psihoterapevtom po drugi strani ni treba imeti posebne diplome iz psihologije, da bi lahko delali na tem področju. Lahko so licencirani socialni delavci ali drugi strokovnjaki. Običajno morajo za prakso opraviti izpit za pridobitev licence, vendar se pravila od kraja do kraja razlikujejo.
Psihologija in psihoterapija sta disciplini, ki se prekrivata in se obveščata. Psiholog se lahko odloči za delo s pacienti namesto na raziskovalnem področju, v tem primeru pa lahko učinkovito vadijo na enak način kot psihoterapevti. Psihoterapevti se lahko odločijo tudi za raziskovalno delo skupaj s psihologi, kar pomaga pri razvoju novih teorij o človeškem vedenju. Dejstvo, da psihoterapevti tesno sodelujejo s pacienti, jih dejansko postavlja v prednost, saj lahko od blizu vidijo, kako delujejo nove teorije ali protokoli zdravljenja.