Osnovna razlika med prologom in epilogom je v tem, da je pred preostankom zgodbe prolog, za njim pa epilog. To je tehnika, ki se uporablja pri pisanju romanov, da bralcu zagotovi dodatne informacije, teoretično za izboljšanje njihovega razumevanja zgodbe ali pa ga razširi preko časovnih omejitev, navedenih v knjigi. Večina romanov ne bo vključevala tako prologa kot epiloga; eno ali drugo je pogostejše, vendar seveda ni pravil in nekateri pisci se bodo odločili vključiti oboje, če bo ustrezalo potrebam dela. Pogosto bodo ti zelo kratki in se bodo po tonu nekoliko razlikovali od preostale zgodbe.
Prolog in epilog sta v klasični literaturi nekoliko pogostejša kot v sodobni literaturi, čeprav nekateri sodobni romani vključujejo te dodatne literarne tehnike. Napisane so, da razširijo zgodbo in še bolj pritegnejo bralčevo zanimanje. Nekateri pisci in uredniki trdijo, da prolog in epilog ne bi smela biti potrebna, če je zgodba sama zaključena, drugi pa v njih ne vidijo težav. To je v veliki meri stvar osebnih in stilskih preferenc ter tega, kaj išče določen založnik.
Kot uvod v zgodbo se lahko zelo dobro obnese prolog. Običajno je krajši od dejanskega poglavja in je lahko le stran ali dve. Pogosto je mišljeno, da poda kakšno zgodbo o dogodkih, ki so se zgodili pred začetkom romana. Na primer, če je roman o družini, lahko prolog vključuje informacije o ljudeh, ki so prvič ustanovili to družino ali kje so se prvič naselili. Te informacije bi lahko bile vključene v prolog, če bodo pozneje pomembne za zgodbo. Pravzaprav, če si avtor vzame čas za pisanje prologa, je varno domnevati, da bodo te informacije pomembne.
Epilog poda informacije o dogodkih, ki so se zgodili po zaključku zgodbe, včasih leta pozneje. Lahko podrobno opisuje, kaj se je zgodilo z določenimi liki; na primer, če bi bili otroci v knjigi in so zdaj odrasli in doživeli dodatne pomembne dogodke. Lahko služi tudi kot teaser za nadaljevanje. Pogosto jih bo avtor, ki piše prolog in epilog, ali enega ali drugega, napisal v nekoliko drugačnem tonu kot preostanek zgodbe; na primer, kot da govori neposredno bralcu. To pomaga ločiti prolog ali epilog od preostale zgodbe in jo narediti bolj zanimivo.