Glavna razlika med predlogom in prislovom je v tem, da predlog opisuje razmerje med dvema stvarema, medtem ko prislov opisuje ali spreminja dejanje. Predlogi vključujejo besede, kot sta “on” in “okrog”, ki pomagajo opisati, kako sta dva predmeta ali ideje povezana glede na čas ali položaj. Prislovi pa se uporabljajo za opis ene same besede ali predmeta; običajno spreminjajo glagole, pridevnike in druge prislove ter vključujejo besede, kot sta »hitro« in »zelo«. To jasno razlikovanje med predlogom in prislovom lahko postane nekoliko zmedeno, saj lahko predlogna fraza v nekaterih stavkih deluje kot prislov.
Eden od najlažjih načinov, da nekdo razume razliko med predlogom in prislovom, je, da najprej ve, kaj vsaka vrsta besede počne. Predlog se v stavku uporablja za označevanje razmerja med dvema predmetoma ali idejama v smislu prostora ali časa. Pogosto so pozicijske narave ali zagotavljajo informacije o tem, kdaj je bilo nekaj storjeno v zvezi z nečim drugim.
Na primer, v izjavi, kot je “Veverica na drevesu”, je beseda “na” predlog, saj opisuje položaj veverice. V tem primeru je besedna zveza “na drevesu” predlogna besedna zveza, ki v celoti odgovarja na vprašanje “Kje je veverica?” čeprav je “on” edini predlog v njem. V tem primeru je “drevo” samostalniška besedna zveza in predmet predloga.
Glavna razlika med predlogom in prislovom je v tem, da prislov opisuje en določen predmet ali dejanje tako, da ga spremeni. V stavku, kot je »Veverica je hitro stekla po drevesu«, je beseda »hitro« prislov, ki spremeni način, na katerega je veverica tekla. Prislovi lahko spreminjajo tudi pridevnike, kot je beseda »vse bolj strašljivo« in drugi prislovi »zelo« v besedni zvezi »zelo hitro«. Uporaba prislovov v stavku zagotavlja informacije o tem, kako je bilo dejanje izvedeno, v prejšnjem primeru vprašanje »Kako je veverica tekla?« odgovori s prislovom “hitro”.
Predlog in prislov sta si kot posamezni besedi precej različna, vendar sta si lahko na en način podobna. Predlogi se lahko včasih uporabljajo kot prislov v stavku. To pomeni, da imajo še vedno obliko predlogne zveze, ki se običajno začne s predlogom, ki mu sledi samostalniška besedna zveza, imajo pa funkcijo prislova.
V stavku, kot je “Veverica je stekla na drevo,” predložna besedna zveza deluje kot prislov. Čeprav odgovarja na vprašanje “Kam je veverica stekla?” deluje tudi kot modifikator za besedo “tek”. Predložno besedno zvezo bi lahko zamenjali z enobesednim prislovom »Veverica je hitro tekla«, da bi prikazali, kako so te funkcije zamenljive. Predlog in prislov sta še vedno različni vrsti besed. Predloga »on« v izjavi »Veverica na drevesu« ni bilo mogoče zamenjati s prislovom, kot je »srečno« ali »dokaj«.