Na sodišču civilnega prava izraz »odpoved brez poseganja« pomeni, da je sodišče odločilo, da ne more odločiti na podlagi dokazov. Zavrnitev brez poseganja ni pravnomočna sodba in primer se lahko v prihodnosti ponovno obravnava, ko bo na voljo več dokazov. Če je zadeva zavrnjena s predsodkom, to pomeni, da je sodišče odločilo, da je tožnikov primer neutemeljen, in je tožniku prepovedano nadaljevanje vložitve istega vprašanja.
Varnostni ukrep, imenovan doktrina res judicata, je bil uveden v običajno pravo večine držav zaradi možnosti nadlegovanja prek sodnega sistema. Ta doktrina res judicata, latinski izraz, ki pomeni »odločeno stvar«, je prepoved, da sodišče večkrat sodi isto zadevo. Brez te doktrine bi lahko agresiven tožnik zamašil sodni sistem in nadlegoval tožene stranke z več neresnimi tožbami v isti zadevi. Z doktrino res judicata lahko sodišče odloči, ali je tožnikov primer neresen, in nato dovoli ponovno sojenje z vložitvijo zavrnitve brez poseganja v zadevo ali prepreči nadaljnje postopke v zadevi tako, da zadevo zavrne s predsodkom.
V večini primerov, ko je zadeva zavrnjena zaradi pomanjkanja dokazov, bo sodišče vložilo vlogo kot zavrnitev brez poseganja v to, s čimer bo tožniku dalo še eno možnost, da zbere dokaze za dokazovanje navedb. Če je tožnik po predhodni odpovedi brez poseganja v tožbo izkazal očitno agresijo, na primer krivo prisego, dajanje zavajajočih informacij ali vložitev več neutemeljenih in neresnih tožb in tožb, lahko sodišče odloči, da poskuša tožnik nadlegovati toženca prek pravni sistem. Ko se to zgodi, se sodišče pogosto odloči, da zadevo zavrže s predsodkom, s čimer se izključi vsaka možnost, da bi tožnik v prihodnosti ponovno obravnaval zadevo.
Odpoved s predsodkom v civilni zadevi je v bistvu enaka oprostilni sodbi na kazenskem sodišču. Sodišče tako pravi, da ni dovolj dokazov, ki bi dokazali krivdo ali napačno ravnanje obdolženca. Prav tako je pravnomočna sodba, ki temelji na tem, da sodišče nedvomno meni, da tožnik vlaga neutemeljene tožbe, da bi nadlegoval toženca. V civilnih zadevah, v katerih je sodišče uvedlo zavrnitev s škodo proti tožniku, se lahko na podlagi utemeljenosti dokazov, ki so bili predloženi sodišču, domneva, da toženec ni kriv za obtožbe, ki so bile vložene proti njemu.