Le malo ljudi je kdaj pozdravilo idejo, da se spor odpelje na sodišče. Uradno zaslišanje je lahko zelo drago in dolgotrajno, ena stran pa se lahko uniči zaradi odločitve sodnika ali porote. Iz tega razloga mnogi ljudje poskušajo reševati pravne spore na dva načina – mediacijo in arbitražo. Čeprav imata oba prizadevanja enak cilj, pravična rešitev zadevnih vprašanj, je mediacija običajno nekoliko manj formalna kot arbitraža, skoraj nikoli ni zavezujoča. To, kar se dejansko dogaja na mediacijskih sestankih, je pogosto drugačno od tega, kar se dogaja tudi na arbitraži.
Mediacija v sporu vključuje uporabo nevtralne tretje osebe, ki deluje kot vodnik ali pogajalec. Ta oseba je lahko pravni strokovnjak ali pa tudi ne, čeprav številne pravne družbe ponujajo storitve mediacije kot alternativo sodišču. Usposobljeni mediator se strinja, da bo objektivno zaslišal obe strani spora, vendar je glavni poudarek na obeh straneh, ko si prizadevata za obojestransko koristno rešitev. Med sejami se mediator pogosto zasebno sestane z vsako stranjo, nato pa se dogovori za osebna srečanja.
Po drugi strani je arbitraža na splošno bolj formalna kot mediacija. Arbiter je lahko upokojeni ali aktivni sodnik ali zelo izkušen odvetnik. Na sejah imata obe strani možnost, da pred arbitrom pojasnita svoja stališča. Podobno kot redni sodni postopek lahko odvetniki zaslišijo priče z obeh strani. Med arbitražo je običajno malo ali sploh izvensodnih pogajanj med strankami. Arbiter ima pooblastilo za izdajo pravno zavezujoče odločitve, ki jo morata spoštovati obe strani.
Med postopkom mediacije lahko mediator poda mnenja o najboljši poti, vendar pogosto poskuša vpletene strani spodbuditi, da same sklenejo sporazumno poravnavo. Mediatorjevi predlogi lahko temeljijo na pravnih načelih, vendar se njegova mnenja ne štejejo za pravno zavezujoča. Pri najbolj tradicionalnih oblikah mediacije mediator običajno ne poda mnenja. To pogosto najbolje deluje v civilnih sporih, kot so zadeve najemodajalcev in najemnikov ali ločitveni postopki. Arbitraža je običajno rezervirana za bolj zapletene pravne spore, kot so pogajanja o pogodbah o delu in upravljanju ter vprašanja odgovornosti za izdelke, čeprav je včasih lahko tudi nezavezujoča.