Klasicizem in romantika sta umetniška gibanja, ki sta skozi več stoletij vplivala na literaturo, vizualno umetnost, glasbo in arhitekturo zahodnega sveta. S svojim izvorom v starodavnih grških in rimskih družbah klasicizem opredeljuje lepoto kot tisto, ki kaže ravnovesje in red. Romantizem se je razvil v 18. stoletju – deloma kot reakcija na ideale klasicizma – in izraža lepoto z domišljijo in močnimi čustvi. Čeprav so značilnosti teh gibanj pogosto v nasprotju, sta obe miselni šoli še naprej vplivali na zahodno umetnost v 21. stoletju.
Ime “Klasični” so Grki in Rimljani retroaktivno dali renesančni pisatelji. Umetniki in misleci renesanse, kar dobesedno pomeni »ponovno rojstvo«, so se videli kot dediči tega sveta po srednjem veku. Njeni ideali so še naprej močno vplivali v dobo razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju.
V literaturi klasicizem ceni tradicionalne oblike in strukture. Po legendi je rimski pesnik Virgilij dal naročilo, da se njegova mojstrovina Eneida ob njegovi smrti zažge, ker je bilo nekaj njenih vrstic še vedno metrično nepopolnih. Ta precej skrajni primer dokazuje pomen odličnosti pri formalni izvedbi. Toliko pozornost do detajlov lahko opazimo tudi v delu italijanskega pesnika Danteja Alighierija, katerega Božanska komedija vsebuje več kot 14,000 vrstic, napisanih v strogem vzorcu rima, znanem kot terza rima. Druge značilnosti gibanja vključujejo ravnotežje, red in čustveno zadržanost.
Romantizem je morda nekoliko zmeden izraz, saj sodobni govorci angleščine pogosto povezujejo besedo “romance” s posebno vrsto ljubezni. Kot umetniško gibanje pa slavi vsa močna čustva, ne le občutke ljubezni. Romantični umetniki so poleg čustev cenili iskanje lepote in smisla v vseh vidikih življenja. Kot pot do resnice so videli domišljijo in ne razum.
Obravnava čustev je eden od glavnih načinov, v katerih se klasicizem in romantika razlikujeta. Romantiki so bolj cenili izražanje močnih čustev kot tehnično popolnost. Klasicisti se niso izogibali opisovanju čustveno nabitih prizorov, ampak so to praviloma počeli bolj oddaljeno. Romantiki pa so se pogosteje prepustili razburkanim čustvenim izjavam, kot je to storil John Keats v »Odi na grški žari«: »Več ljubezni! Bolj srečna, srečna ljubezen!”
Poleg tega imajo ta gibanja drugačen odnos do groteske. William Shakespeare, ki je pisal pred nastopom romantike, je občasno uporabljal deformirane like v svojih igrah, kot je Caliban v Nevihti; uporabljajo se predvsem za komični učinek ali kot folijo za fizične popolnosti drugega lika. Romantiki pa so slavili grotesko in izobčenost v obliki Byronskega junaka, poimenovanega po angleškem pesniku Lordu Byronu. Eden od dobro znanih primerov te vrste likov je Edward Rochester, zaljubljenec v romanu Charlotte Brontë Jane Eyre, ki doseže duhovno popolnost šele po fizični deformaciji.