Globalni sistem za mobilne komunikacije (GSM) in večkratni dostop z delitvijo kode (CDMA) sta dva konkurenčna standarda v mobilnih storitvah. Oba imata izpeljanke za uporabo s telefoni 3G, znanimi kot Universal Mobile Telecommunications System (UMTS) oziroma CDMA2000. Glavna razlika med obema tehnologijama je, kako pretvorijo glasovne podatke v radijske valove in kako se operater poveže s telefonom. Druge razlike vključujejo območje pokritosti, hitrosti prenosa podatkov in vrsto uporabljene strojne opreme.
Zajetje
Nekatera območja in države imajo na voljo samo eno tehnologijo, zato morajo uporabniki pred nakupom telefona pregledati zemljevide pokritosti. Na splošno se CDMA najpogosteje nahaja v Severni Ameriki in nekaterih delih Azije, medtem ko GSM najdemo v večini drugih krajev. Nekateri operaterji res ponujajo mednarodne ali “svetovne” telefone, ki lahko delujejo z obema, vendar če se bo telefon uporabljal pretežno na enem območju, je morda smiselno kupiti le enega, ki je vezan na eno vrsto.
Hitrost prenosa podatkov
Obe tehnologiji je mogoče uporabljati s standardnimi telefoni 3G, vendar so hitrosti 3G GSM lahko večje od hitrosti 3G CDMA, kar je lahko veliko razliko za tiste, ki svoje telefone uporabljajo za družabna omrežja, e-pošto in pretakanje videoposnetkov. Najhitrejši standard 3G, ki se uporablja s CDMA2000, je EV-DO Rev B., ki ima v spodnjem toku podatkovne hitrosti približno 15.67 megabitov na sekundo (Mbit/s). Najhitrejši standard, ki je na voljo z UMTS, je HSPA+, s hitrostjo navzdol do 28 Mbit/s.
strojna oprema
Telefoni GSM in telefoni CDMA uporabljajo tudi različne vrste pametnih kartic, znanih kot Universal Integrated Circuit Cards (UICC). To so majhne odstranljive kartice, ki jih je mogoče uporabiti za shranjevanje informacij, kot je seznam stikov, ter aktiviranje, izmenjavo in nadgradnjo telefonov brez posredovanja operaterja, dokler je telefon odklenjen. To pomeni, da operater omogoča, da telefon deluje, tudi če končni uporabnik odstrani in zamenja kartico. Čeprav se lahko obe vrsti prodajata zaklenjena, je to pogosteje pri telefonih CDMA.
UICC je mogoče programirati za delo z GSM ali CDMA in njihovimi izpeljankami ali z obema. Kartice, ki delujejo samo s telefoni GSM, se imenujejo kartice Subscriber Identity Module (SIM), tiste, ki delujejo samo s telefoni CDMA, pa se imenujejo kartice CDMA2000 Subscriber Identity Module (CSIM). Obstaja tudi nekaj vrst UICC, ki so programirane za delo z GSM, UMTS, CDMA in CDMA2000, vključno s karticami CSIM/USIM in karticami Removable User Identity Module (R-UIM).
gostovanja
Na splošno imata obe omrežji dokaj koncentrirano pokritost v večjih mestih in ob večjih avtocestah. Prevozniki GSM pa imajo pogodbe o gostovanju z drugimi GSM operaterji, kar omogoča širšo pokritost bolj podeželskih območij, na splošno, pogosto brez stroškov gostovanja za stranko. Omrežja CDMA morda ne pokrivajo tudi podeželskih območij, in čeprav lahko sklenejo pogodbo s celicami GSM za gostovanje na bolj podeželskih območjih, je cena za stranko lahko bistveno višja.
Mednarodno gostovanje
Nekateri operaterji GSM in CDMA ponujajo mednarodno gostovanje, kar pomeni, da lahko uporabniki še vedno uporabljajo svoje telefone, ko potujejo v tujino. Za mednarodno delovanje mora biti telefon štiripasovni telefon, kar pomeni, da deluje s frekvencami 850, 900, 1800 in 1900 MHz. Poleg tega mora biti telefon odklenjen in uporabnik mora poskušati uporabiti omrežje, ki obstaja v državi, kar je včasih težje narediti s CDMA, saj ima manj držav omrežja CDMA. Če je telefon odklenjen in je prisotno omrežje, lahko uporabniki kupijo UICC z minutami in lokalno številko v državi, v katero potujejo, da se izognejo plačilu mednarodnih tarif.
4G
Stvari postanejo nekoliko bolj zapletene, ko gre za telefone s 4G. Večina ameriških mobilnih operaterjev uporablja CDMA. Telefoni 4G običajno uporabljajo LTE (Long Term Evolution), visokohitrostno brezžično širokopasovno tehnologijo. V večini sveta je prednost GSM in telefoni 4G z LTE zunaj ZDA uporabljajo to storitev. V ZDA pa so ameriški mobilni operaterji, ki ponujajo telefone 4G, prešli na LTE na storitvi CDMA. S številko modela telefona je mogoče določiti, katero storitev uporablja pametni telefon. Proizvajalci telefonov ali mobilni operater lahko pojasnijo te informacije. Od leta 2014 uporabniki v ZDA najverjetneje uporabljajo CDMA. Z izjemo držav, kot sta Rusija in Japonska, ki še naprej uporabljajo CDMA kot ZDA, večina drugih držav na svetu uporablja GSM za 4G.