Kakšna je razlika med cefiksimom in ofloksacinom?

Cefiksim in ofloksacin imata številne razlike, vključno z mehanizmom, s katerim izkoreninita bakterije, ter tveganji in stranskimi učinki, povezanimi z jemanjem zdravila. Čeprav sta obe formulaciji antibiotika širokega spektra, vsaka spada v drugo skupino protiinfektivnih sredstev. Cefiksim spada v skupino zdravil, znanih kot cefalosporini, ofloksacin pa je fluorokinolon. Farmacevtska podjetja proizvajajo obe zdravili na recept v obliki peroralnih tablet, cefiksim pa je na voljo tudi kot peroralna suspenzija.

V patogenih organizmih se cefiksim veže na določene beljakovine in zavira končno stopnjo razvoja celične stene. Brez celičnih sten je notranja celična funkcija motena in mikrob postane ranljiv za napade. Ofloksacin zavira encime, ki so potrebni za replikacijo deoksiribonukleinske kisline (DNK). To dejanje ne moti samo celične funkcije, ampak tudi preprečuje razmnoževanje mikrobov. Medtem ko tako cefiksim kot ofloksacin učinkovito uničujeta podobne seve bakterij, je zaradi različne kemične strukture ofloksacina in načina ubijanja bakterij veliko mikrobov manj odpornih nanj.

Bolniki lahko jemljejo cefiksim s hrano ali brez nje, vendar ne morejo jemati ofloksacina v dveh urah po zaužitju antacidov, mlečnih izdelkov ali multivitaminov. Didanozin in sukralfat je treba jemati tudi dve uri pred ofloksacinom ali po njem. Razlikujejo se tudi odmerki cefiksima in ofloksacina. Zdravniki običajno predpišejo 400 miligramov cefiksima enkrat na dan, medtem ko je odmerek ofloksacina lahko 400 do 800 miligramov na dan, razdeljen na dva odmerka in vzet enkrat na 12 ur.

Neželeni učinki na prebavilih so pogosti pri cefiksima in ofloksacinu. Bolniki lahko občutijo slabost, bruhanje in drisko. Bolniki s kolitisom ali drugimi vnetnimi črevesnimi boleznimi imajo lahko blage do hude in včasih smrtne simptome zaradi jemanja antibiotikov na recept. Pri bolnikih, ki jemljejo katero koli zdravilo, se lahko pojavijo alergijske ali preobčutljivostne reakcije, ki segajo od blagega draženja kože do nevarnega otekanja ustne votline in dihal.

Neželeni učinki ofloksacina vključujejo simptome centralnega živčnega sistema, ki lahko vključujejo zmedenost, omotico ali konvulzije. Bolniki lahko kažejo tudi halucinacije, tresenje in zvišan intrakranialni tlak. Ti neželeni učinki se pogosteje pojavijo pri bolnikih z motnjami centralnega živčnega sistema ali pri posameznikih, ki jemljejo nesteroidna protivnetna zdravila.

Tveganja, povezana z ofloksacinom, vključujejo tudi rupture tetiv, nevarnost, ki se poveča pri bolnikih, ki uporabljajo kortikosteroide, in pri posameznikih, starejših od 60 let. Stopnja številnih neželenih učinkov se poveča, če imajo bolniki bolezni srca, jeter ali ledvic. Bolniki s srčnimi boleznimi so lahko tudi izpostavljeni tveganju za razvoj ventrikularnih disritmij, posamezniki z miastenijo gravis pa lahko doživijo povečano mišično oslabelost, ker lahko zdravilo moti nevrotransmisijo na živčno-mišičnih stičiščih.

Interakcije z zdravili se med cefiksimom in ofloksacinom razlikujejo. Cefixime kaže blage do zmerne interakcije s približno dvema ducatoma zdravil. Ofloksacin zavira encime, ki so potrebni za presnovo karbamazepina ali varfarina, kar poveča koncentracijo v krvi in ​​delovanje teh zdravil. Ofloksacin ima lahko velike interakcije z dvakrat več zdravili kot cefiksimom, vključno z antikoagulanti, antipsihotiki in peroralnimi zdravili za sladkorno bolezen. Lahko reagira tudi z zdravili, ki nadzorujejo nepravilne srčne ritme.