Antipsihotiki se uporabljajo predvsem pri zdravljenju shizofrenije in duševnih motenj tipa shizofrenije, včasih pa se uporabljajo za zdravljenje drugih duševnih bolezni. Obstajata dve različni kategoriji antipsihotikov, tipični in atipični, z nekaterimi pomembnimi razlikami med njima. Najpomembnejša razlika je zmanjšano tveganje za nekatere resne stranske učinke pri jemanju atipičnih antipsihotikov.
Tipični antipsihotiki, znani tudi kot prva generacija ali običajni, so bili razviti v petdesetih letih prejšnjega stoletja za zdravljenje shizofrenije. Zaskrbljenost zaradi stranskih učinkov, neskladnost bolnikov zaradi stranskih učinkov in relativno visok odstotek bolnikov, ki nimajo koristi od zdravljenja, so privedli do razvoja atipičnih antipsihotikov. Znani tudi kot antipsihotiki druge generacije, so bili razviti v devetdesetih letih in se trenutno uporabljajo pogosteje kot tipični antipsihotiki. Konvencionalni antipsihotiki vključujejo klorpromazin in haloperidol, atipični pa risperidon, olanzapin in kvetiapin.
Eden najbolj zaskrbljujočih stranskih učinkov tipičnih antipsihotikov je njihov potencial, da povzročijo neželene učinke, povezane z gibanjem, znane tudi kot ekstrapiramidni stranski učinki (EPS). Ti neželeni učinki lahko vključujejo mišične krče, togost mišic, nemir, tresenje in druga nenadzorovana gibanja. Če se uporablja več let, lahko tipični antipsihotiki povzročijo tardivno diskinezijo, ki se običajno kaže kot neprostovoljni, ponavljajoči se gibi obraza, ki so lahko pri nekaterih bolnikih dolgotrajni ali celo trajni.
Manj verjetno je, da bodo atipični antipsihotiki povzročili neželene učinke, povezane z gibanjem. Neželeni učinki teh zdravil lahko vključujejo zaspanost, omotico, zamegljen vid, občutljivost na sonce in kožni izpuščaj. Mnogi bolniki imajo blage stranske učinke ali jih sploh nimajo, zlasti po nekaj mesecih jemanja zdravila.
Bolniki pogosteje nadaljujejo z jemanjem atipičnih antipsihotikov, ker je stranske učinke običajno lažje prenašati. To pomeni, da je pri bolnikih manj verjetnosti ponovitve bolezni, ker ne jemljejo zdravil, kar bi lahko privedlo do potrebe po sprejemu v bolnišnico ali drugo oskrbo. Izogibanje ponovitvam je pomembno, ker lahko ponovitev resno vpliva na bolnikovo kakovost življenja, zdravje, pa tudi na dobro počutje družine in prijateljev, ki bolnika podpirajo, ter lahko zahteva tudi drago in dolgotrajno zdravljenje.
Antipsihotična zdravila prve generacije imajo še vedno mesto pri zdravljenju shizofrenije. Nekateri bolniki se bodo nanje bolje odzvali ali pa le na tipične antipsihotike in ne na atipične. Antipsihotična zdravila druge generacije so običajno prva linija zdravljenja z zdravili pri trenutnem zdravljenju shizofrenije. Ustrezna oskrba bo vključevala poslušanje pacienta in odprtost za preizkušanje različnih zdravil, tako atipičnih kot tipičnih antipsihotikov, pri iskanju tistega, ki je učinkovit in sprejemljiv.