Ameriška standardna koda za izmenjavo informacij (ASCII), znana tudi kot ANSI X3.4, in razširjena binarno kodirana decimalna koda za izmenjavo (EBCDIC) sta nabora računalniških znakov. Čeprav obstajajo številne različice ASCII, so vse v bistvu enake, in računalniški znanstveniki pogosto hvalijo sistem kodiranja zaradi njegove preprostosti in prilagodljivosti. EBCDIC velja za anahronizem v računalniškem svetu, saj je bil zasnovan za luknjane kartice, ki so zdaj starejše. ASCII pa je bil razvit v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je zelo zasnovan za uporabo v svetu sodobnega računalništva.
Tako ASCII kot EBCDIC temeljita na Baudotovi kodi – alternativni Morsejevi kodi iz 19. stoletja – vendar sta bila zasnovana za različne namene in za različne namene. ASCII je v bistvu sedembitna koda in omogoča osmi najpomembnejši bit (MSB) za preverjanje napak, vendar večina sodobnih računalniških sistemov uporablja kode nad 128 za razširjene nabore znakov. Medtem ko je to nabor kodiranja znakov, ki je običajen v številnih različnih računalniških sistemih, je EBCDIC nabor znakov, ki je značilen za IBM-ove velike računalnike.
EBCDIC uporablja kvoto razpoložljivih osmih bitov in se zato opusti preverjanju parnosti, vendar ima večji obseg kontrolnih znakov. Vendar pa so prednosti tega niza kodiranja znakov omejene na ta širši obseg kontrolnih znakov in primernost EBCDIC za njegovo uporabo na luknjanih karticah. Vključuje tudi znak ameriškega centa (¢), ki ga ASCII izpusti, čeprav običajno izpusti te druge znake: [ ] { } ^ ~ in ¦.
Nekateri znaki, ki manjkajo v EBCDIC in najdemo v ASCII, so v območju kodiranja UU, kar ima za posledico, da je internetna pošta s prilogami pogosto poškodovana. Poleg tega obstaja veliko različic EBCDIC in med temi različicami obstajajo vrste, ki so med seboj nezdružljive. Ta težava se še poslabša, ker je dokumentacijo tega nabora znakov težko dobiti pri IBM-u, v nasprotju z ASCII, ki je dobro dokumentiran in široko dostopen.
Obstajajo deli programske opreme, ki uporabnikom omogočajo pretvorbo med obema nizoma. Zdi se, da je le vprašanje časa, kdaj bo status de facto kodirnega sistema ASCII postal de jure med uporabniki računalnikov.