Aliteracija in konsonanca sta povezani ideji, pri čemer je glavna razlika med njima, da je sozvočje posebna vrsta aliteracije. Aliteracija se nanaša na ponavljanje zvokov med dvema ali več zaporednimi besedami v določeni vrstici poezije ali stavku v prozi, kar ustvarja povezavo med temi besedami in ustvarja prijeten vzorec zvokov. V bistvu obstajata dve vrsti aliteracije v angleščini: asonanca in konsonanca. Čeprav se aliteracija in soglasje nanašata na ponavljajoče se zvoke med besedami, se lahko aliteracija nanaša na samoglasne ali soglasnike, ki se običajno nahajajo na začetku vsake besede, soglasje pa se nanaša posebej na ponavljanje soglasnikov, ki se pogosto nahajajo na sredini ali na koncu. vsake besede.
Tako aliteracija kot sozvočje sta poetični ali jezikovni pripomočki, ki jih pisci pogosto uporabljajo, da pisnemu delu dajo poseben ritem ali strukturo in da dela postanejo bolj prijetna za uho, ko jih berejo na glas. Te naprave pogosto uporabljajo pesniki in pisci otroških pravljic, saj je njihov učinek ob glasnem branju skoraj pesmi podoben. Razlika med tema dvema napravama je precej preprosta in se v bistvu nanaša na to, kakšna vrsta zvoka se ponavlja med besedami, čeprav je za njihovo razlikovanje mogoče uporabiti tudi položaj zvoka.
V pisni obliki se aliteracija nanaša na katero koli vrsto ponavljajočega se zvoka med dvema ali več besedami v določenem odlomku. To se običajno nahaja na začetku besede, čeprav to ni vedno tako, in se lahko jasno vidi v vrstici, kot je “hogljal in ponižen, pes je obesil glavo in zgrbljen na domu”, kjer je zvok “h” se ponavlja med številnimi besedami. Pri tej uporabi ponavljanje daje vrstici naraven ritem, ki bralca potegne naprej skozi vrstico.
Konsonanca je v bistvu posebna oblika aliteracije, pri kateri je ponavljajoči se zvok soglasnik. Nadaljnje razlikovanje med aliteracijo in soglasjem lahko izhaja iz ugotovitve, da se aliteracija nanaša na ponavljajoče se zvoke na začetku vsake besede, medtem ko se soglasje nanaša na ponavljajoče se soglasne zvoke na sredini ali koncu besed. To ni absolutno pravilo, ampak je sprejeto kot en splošen način ločevanja obeh idej. Primer sozvočja bi bil “svetel vonj po meti”, saj se zvok “t” ponovi na koncu vsake besede.
Poleg aliteracije in konsonance obstaja še tretja oblika ponavljanja med besedami, to je asonanca. Asonanca je druga vrsta aliteracije in je v bistvu enaka sozvočju, razen s ponavljajočimi se samoglasniki v sredini in na koncu zaporednih besed. »Moje oko za pito« je primer asonance, saj se v vsaki besedi ponovi zvok »jaz«, kar ustvarja tudi rimo.