Razlika med aliteracijo in asonanco v angleškem jeziku je v tem, da je aliteracija komplementarna uporaba enakih soglasnikov na začetku besed, pri čemer je asonanca uporaba komplementarnih enakih samoglasniških zvokov znotraj besede. Ti dve ideji sta povsod prisotni v nekaterih vrstah poezije in proze, zlasti v klasičnih obdobjih, kjer so ju pisci precej svobodno uporabljali za dramski učinek. Ti dve literarni konvenciji sta tehnično različni, čeprav lahko delujeta na skoraj enak način.
Poleg aliteracije in asonance je pomembno prepoznati še en podoben element, imenovan sozvočje. Soglasje je soglasje ali uporaba enakih soglasnikov v katerem koli delu besede, pri čemer je aliteracija posebej uporaba enakih soglasnikov na začetkih besed. Tako je aliteracija edini član od treh, ki je vezan izključno na začetek besed. Ti izrazi predstavljajo zelo podobne ideje, čeprav je vsak tehnično ločen; posledično je običajno, da so v pogovoru zmedeni.
Ena najbolj primarnih uporab aliteracije izhaja iz dolge zgodovine uporabe v angleškem jeziku. Starodavne oblike angleščine, kot je stara angleščina, pogosto uporabljajo aliteracijo. Tudi drugi jeziki, kot sta staronordijski in saški, so uporabljali aliteracijo, kjer je imela korespondenca soglasnikov določeno moč za posamezne jezikovne skupnosti.
Druga razlika med aliteracijo in asonanco je v edinstvenih vrstah zvokov, ki jih te metode prinašajo v stavek ali besedno zvezo. Aliteracija je nekaj, kar je v sodobnem času uporabno v posebnih frazah, imenovanih “zvijača jezika”. Na primer, fraza »Sally je prodala morske školjke ob morski obali« uporablja nekakšno zaporedno aliteracijo, ki niha med začetnim zvokom »s« in zvokom »sh«, da otrokom pokaže, kako razlikovati med tema dvema soglasnikoma. Aliteracija je lahko uporabna tudi pri drugih predmetih, imenovanih mnemonične naprave, kjer si posamezniki izmislijo svoje lastne »ulovne fraze«, da si zapomnijo zapletene snope besed za varnostna gesla ali druge namene.
Nasprotno pa se asonanca bolj uporablja za prikaz edinstvenih samoglasnikov, ki so prisotni v angleškem jeziku. Na primer, če nekdo reče »Ne zlomite svojega vložka«, morda dokazuje, kako različne skupine črk tvorijo isti samoglasnik »dolg a«. To daje začetnikom večjo predstavo o tem, kako je dani samoglasniški zvok predstavljen na različne načine na papirju, da predstavlja različne pomene. Aliteracija in asonanca se torej lahko uporabljata kot učinkovita orodja pri poučevanju različnih elementov izgovorjave in črkovanja.