V živilski industriji proizvajalci uporabljajo sestavine, ki imajo prehranske namene, kot sta moka in sladkor, lahko pa uporabijo tudi dodatne sestavine, ki običajno v živilih niso naravno prisotne. Te sestavine so aditivi za živila, ta izraz pa zajema snovi, ki opravljajo različne funkcije. Konzervansi za živila so le ena skupina aditivov za živila.
Aditivi za živila in konzervansi niso nujno potrebni za veliko živil. Proizvajalci uporabljajo aditive za živila za izboljšanje nekaterih vidikov hrane. Obstaja veliko različnih dodatkov in primeri vključujejo barvila in sladila. Dodatki, ki opravljajo manj očitne funkcije, vključujejo emulgatorje, ki preprečujejo ločevanje maščobe in vode, ali gele, ki dajejo stabilno, a mehko lastnost.
Večina držav ima seznam snovi, ki so dovoljene v živilih, ki se prodajajo v tej državi. V Evropski uniji (EU) na primer Evropska komisija dovoljuje varne dodatke. V Združenih državah je organ ameriške uprave za hrano in zdravila. Oblasti uporabljajo podatke raziskav o dodatkih za oceno, ali so snovi primerne za uživanje v normalnih koncentracijah v živilih.
Čeprav številni aditivi, kot so barve, živilu le dodajo vizualno privlačnost in zato potencialno povečajo prodajo, ko gre za aditive za živila in konzervanse, konzervansi podaljšajo rok uporabnosti. Čas, v katerem lahko živilo ostane užitno, je pomemben tako za dobiček proizvajalcev in trgovcev na drobno kot tudi za varnost hrane.
Primeri kemikalij, ki so lahko aditivi za živila in konzervansi, vključujejo kalcijev propionat, natrijev nitrat in citronsko kislino. Nekatere od teh kemikalij se naravno pojavljajo v hrani, kot je citronska kislina v pomarančah, nekatere pa ne, vključno z natrijevim nitratom, ki ga običajno najdemo v šunki. Konzervansi imajo dve glavni vlogi. Eden je za upočasnitev mikrobne razgradnje, drugi pa za ohranitev videza hrane pred starostnimi težavami, kot je sprememba barve.
Po nekaterih razlagah izraza aditivi za živila so vse snovi, ki so aditivi za živila in konzervansi, umetne kemikalije. Tradicionalni konzervansi, kot je navadna sol, ki je znana tudi kot natrijev klorid, se lahko obravnavajo kot aditiv za živila in konzervans ali pa tudi ne, odvisno od definicij posameznih organov za živila. Številna živila so lahko popolnoma užitna brez konzervansov, na primer beli kruh.
Razlog, zakaj proizvajalci živilom dodajajo konzervanse, so lahko praktični razlogi. Pekarna, na primer, ki supermarketu nudi narezane bele štruce, mora kruhu običajno dodati konzervanse. Kruh brez konzervansov lahko zdrži le en dan, naslednji dan pa je zastarel, tako da če želi potrošnik kupiti štruco, ki ostane sveža tri dni, potrebuje kruh dodane konzervanse.
Supermarket lahko kruh obdrži tudi dlje na policah in mu ni treba vsako noč zavreči ostankov kruha. Korist za potrošnika je, da je lahko prepričan, da je kruh varen za uživanje do datuma uporabnosti in mu ni treba vsak dan kupovati novega kruha. Konzervansi lahko tako zmanjšajo odpadke hrane in omogočijo učinkovitejše delovanje pekarne in supermarketa.