Telo med telesno aktivnostjo potrebuje ogromno kisika, zato mnogi tekači poskušajo razviti najboljšo tehniko dihanja za tek, ki bo povečala vnos kisika, da bi spodbudila pretok krvi in delovanje telesa. Na žalost ni ene dihalne tehnike za tek, ki bi bila najboljša za vse, zato bo treba preizkusiti več tehnik, preden boste našli tisto, ki se najbolj obnese za posameznega tekača. Splošna ideja pa bo ostala enaka: pomembno je, da čim bolj povečate vnos skozi usta in nos, če je mogoče, in najbolje je dihati s prepono in ne s prsnim košem.
Običajno uporabljena tehnika dihanja pri teku vključuje vnos kisika v nos in usta ter omogočanje, da se diafragma razširi in skrči tako z vdihom kot izdihom. Mnogi tekači običajno vdihujejo bodisi iz ust ali nosu, ne skozi oboje, in napihnejo pljuča v prsnem košu. Ko se to zgodi, se bo prsni koš razširil in skrčil, kar bo povzročilo napetost mišic v hrbtu in ramenih; rebra bodo tudi omejila širjenje pljuč, kar pomeni, da bo vanje vstopilo manj zraka. Da bi preprečili takšne težave, je treba razviti tehniko dihanja za tek, ki tekaču omogoča, da čim bolj napihne pljuča. Ko se to zgodi, se bo diafragma razširila; večina ljudi to opazi, ko se želodec širi.
Kadenca vdiha in izdiha bo prav tako pripomogla k razvoju dobre tehnike dihanja za tek. Pri tempu teka je veliko tekačev raje razmerje 3:2, kar pomeni, da bo tekač za tri korake naprej vdihnil, nato pa za dva koraka naprej izdihnil. To razmerje je mogoče prilagoditi, če tekač teče hitreje kot tek ali v šprintu – tekači se v takih situacijah pogosto vrnejo na razmerje 2:1 –, vendar se lahko prednosti upočasnitve dihalnega procesa takoj občutijo v obliki boljših mišic. delovanje, manj srčno-žilnega stresa in udobnejši vzorec dihanja.
Drugi tekači običajno uporabljajo tehniko dihanja za tek, ki uporablja razmerje 2:2. To pomeni, da bo tekač vdihnil za dva koraka in izdihnil za dva koraka. To je dobra tehnika za tek na dolge razdalje ali pri višjih hitrostih kot tek, kombinirati pa jo je treba z vnosom zraka skozi nos in usta.