Številni dejavniki lahko vplivajo na razmerje med dojemanjem in umetnostjo, vključno s psihološko sestavo gledalca, genetsko predispozicijo, izobrazbo in verskim ozadjem. V preteklosti so številne kulture razvile sistematizirane načine ustvarjanja umetnosti, kar je gledalcem olajšalo razumevanje umetniških del. Razvoj postmodernega umetniškega gibanja in množičnih medijev je zapletel povezavo med percepcijo in umetnostjo.
Psihološka sestava osebe lahko vpliva na to, kako gleda na umetnost. Osebe z na splošno sončno, optimistično osebnostjo verjetno ne bodo pritegnile nekatere mračne, mučene slike pošasti, ki jedo ljudi, ki jih je naslikal Francisco de Goya. Morda je bolj naklonjen nekaterim Goyinim portretnim slikam.
Genetske predispozicije, kot so barvna slepota in druge vidne nenormalnosti, lahko vplivajo tudi na zaznavanje in umetnost. Oseba z barvno slepoto morda ne razlikuje vseh barv na sliki. Nekdo, ki ima težave z zaznavanjem globine, bo sliko gledal drugače kot nekdo z normalnim vidom.
Izobraževanje in predhodna izpostavljenost vizualni umetnosti lahko vplivata na dojemanje in umetnost. Oseba, izobražena v umetnostni zgodovini, bi lahko obiskala Louvre v Parizu, da bi si ogledala Mona Liso in cenila umetniško spretnost in potrpežljivost, ki sta potrebna za upodabljanje tonov kože, kot je to storil Leonardo da Vinci. Po drugi strani pa si človek, ki ne pozna umetnostne zgodovine, lahko misli: »Gospod, to je strašno majhna, temna slika, na kateri so vsi ti ljudje gneči. Kaj je velikega?”
Tudi vera osebe je lahko dejavnik pri dojemanju umetniškega dela. Če si pobožni katoličan, ki mu ni všeč rdeča barva, ogleda sliko obrnjenega rdečega razpela na črnem ozadju, je nagnjen k temu, da bi sliko mislil za svetogrđe in ne bi razumel ali se strinjal z umetnikovimi nameni. Cena slike in umetnikov ugled ne bi vplivala na mnenje tega gledalca.
Skozi zgodovino so številne kulture razvile sistematizirano estetiko ali principe lepote, pa tudi standardno tematiko, ki je poenostavila dojemanje umetnosti. Egipčani so slikali ljudi v zelo specifičnem slogu, ki so ga bili gledalci vajeni. Tematika renesančnih slik in skulptur je skoraj vedno temeljila na verskih zgodbah, ki jih je poznala večina ljudi. Renesančni umetniki so uporabljali tudi načela estetike, kot so enotnost, ponavljanje in ravnotežje, da bi ustvarili prijetne kompozicije, ki so jih človeški možgani radi videli.
Po renesansi so se številne zahodne slikarske akademije, kot na primer v Franciji, zanašale na estetiko kot temelj za ustvarjanje slik, ki so veljale za lepe. Vzpon moderne umetnosti v začetku 20. stoletja je prinesel velik premik v razmišljanju o percepciji in umetnosti. Eden najbolj znanih sodobnih slikarjev je bil Picasso, ki je skupaj z Georgesom Braqueom razvil abstraktni umetniški slog, znan kot kubizem. Čeprav je bilo Picassovo umetniško delo abstraktno, se je še vedno opiral na sistematizirana estetska načela.
Postmoderna teorija in pripravljen dostop do interneta sta izrazito spremenila koncepte estetike, pa tudi percepcije in umetnosti. Nekateri postmoderni umetniki ustvarjajo digitalno umetnost samo za internet, drugi umetniki pa ustvarjajo računalniške igre, ki veljajo za likovno umetnost. Nasprotno pa se za umetnost štejejo tudi nekatere nizkotehnološke metode ustvarjanja umetnosti, kot je pisanje po tobačnih listih s črnim peresom ali izdelava skulpture iz tamponov. Te raznolike umetniške oblike obstajajo poleg tradicionalne umetnosti, kot sta slikarstvo in kiparstvo, in so povzročile veliko polemik o dojemanju in definiciji umetnosti.