Današnji poslovni svet zahteva močne vezi med področji reševanja konfliktov in upravljanja. Obe področji si delita številne zahtevane veščine, osebne lastnosti in značilnosti, vendar obstajajo določene kritične razlike med reševanjem konfliktov in upravljanjem. Najboljši in najsvetlejši na vsakem področju imajo podobne osebnostne lastnosti, ki vključujejo širok in odprt um, hitro razmišljanje in komunikacijske veščine na visoki ravni.
Na področju poslovnega vodenja je potrebno imeti določene veščine posredovanja in reševanja konfliktov. Vodje na vseh ravneh so dolžni reševati probleme in spore med zaposlenimi ter pomagati pri reševanju vprašanj vseh vrst. Uspešen vodja mora imeti močan nabor veščin reševanja konfliktov v okviru svojih nadzornih in podjetniških veščin.
Varuh človekovih pravic, ki je ključna pozicija na področju upravljanja konfliktov, mora imeti močno ozadje pri reševanju sporov in mediaciji. Področje upravljanja konfliktov pogosto temelji na poslovnem področju. Če je temu tako, bo nekdo v upravljanju konfliktov poleg svojih sposobnosti obvladovanja konfliktov imel ozadje poslovnih veščin. Obstaja tudi študijski program, ki vodi do kariere v upravljanju reševanja konfliktov, ki dodatno združuje obe področji. Nekdo v upravljanju konfliktov bi lahko imel dobro ozadje prava ali upravljanja določene regije ali strokovnega področja ali pa ima izkušnje s poslovno politiko ali oblikovanjem politik.
Tisti, ki delajo na področju reševanja in upravljanja konfliktov, imajo vsaj podobno izobrazbo. Študij bo zahteval veliko komunikacijskih tečajev, spretnosti in metodologije reševanja problemov ter tehnik mediacije. Osebje za reševanje konfliktov in vodstveno osebje mora biti pripravljeno z vsaj osnovno stopnjo psihologije in tečajev kulturnih kompetenc. Ena najpomembnejših podobnosti je, da obe področji močno sodelujeta z ljudmi. Tisti na obeh področjih morajo biti spretni pri delu z ljudmi vseh okolij in kultur.
V majhni organizaciji ali oddelku se lahko naloga reševanja konfliktov naloži vodji. V večjih organizacijah z več oddelki in zaposlenimi je reševanje konfliktov lahko delo ločenega kadrovskega uslužbenca ali varuha človekovih pravic. Reševanje konfliktov in mediacija lahko zahtevata popoln in ločen oddelek v velikih in zapletenih korporacijah.
Obstajajo tudi določene kritične razlike med področji reševanja in upravljanja konfliktov. Tisti, ki rešujejo konflikte, morajo biti zelo spretni pri poslušanju in analizi situacije, saj jo je mogoče najbolje rešiti. Varuh človekovih pravic ali mediator bi moral imeti močno ozadje tečaja reševanja konfliktov, tako kot bi ga imel vodja, vendar bo njegovo usposabljanje bolj osredotočeno na pogajanja, sodelovanje, mediacijo in omogočanje kompromisov. Od menedžerja se običajno zahteva, da konflikte rešuje hitreje ter odločneje in avtoritativno.