Povezavo med razvojno zamudo in avtizmom je mogoče razumeti tako, da so motnje avtističnega spektra (ASD) kategorija nevroloških izzivov, ki se kažejo kot zamude v razvoju. Druge kategorije motenj razvojne zamude lahko vključujejo izzive, kot so duševna zaostalost in druge kognitivne motnje, poleg avtizma. Človek bi torej popolnoma pravilno opisal avtizem in z njim povezane motnje kot oblike razvojne zamude. Klasični avtizem in podobni ASD, kot sta Aspergerjev ali Rettov sindrom, so za raziskovalne namene uvrščeni med nevrorazvojne motnje. Nevrorazvoj se nanaša na razvoj določenih funkcij in sistemov v možganih, ko otrok dozoreva od otroštva do odraslosti.
Medicinski in terapevtski strokovnjaki ter starši in zagovorniške skupine različne vrste razvojnih zamud in motenj avtizma označujejo z različnimi izrazi. Avtizem in podobne motnje so bile v 1990. letih prejšnjega stoletja razvrščene pod rubriko Pervazivne razvojne motnje (PDD). Na začetku 21. stoletja pa so se starši, nekateri strokovnjaki in zagovorniške skupine začeli zavzemati za spremembe klasifikacije. Po mnenju zagovornikov spremembe je prerazvrstitev v naslov, kot je motnja avtističnega spektra, natančneje odražala obseg resnosti različnih vrst razvojnih zamud in motenj avtizma, povezanih s takšnimi zamudami. Ne glede na specifično nomenklaturo lahko vse oblike avtizma uvrstimo med vrsto razvojne zamude.
Običajno otrok z diagnozo motnje v spektru avtizma ne sledi isti časovni liniji nevrološkega razvoja kot drugi otroci iste starosti. Natančneje, otroci z diagnozo na spektru imajo izrazite zamude pri razvoju kognitivnih sposobnosti, kar je skupna povezava med zaostankom v razvoju in avtizmom. Pri otrocih z ASD so razvojne zamude prisotne predvsem na področjih jezika in artikulacije, grobih in finih motoričnih sposobnosti ter socialnih veščin. Kateri ASD ima otrok diagnozo, je odvisno od prisotnih specifičnih razvojnih zamud, pa tudi od resnosti teh zamud.
Določanje prisotnosti razvojne zamude in motnje avtističnega spektra zahteva, da strokovnjak oceni otroka na podlagi treh ključnih procesov: opazne zamude, stopnje disociacije in odstopanja od povprečnih norm. Preprosto povedano, otrok mora imeti neko obliko izrazite in opazne zamude na ključnem razvojnem področju, ki je običajno povezano z diagnozo avtističnega spektra. Zamude morajo biti prisotne v eni nevrološki domeni, medtem ko se druga področja nevrološkega razvoja pojavljajo v normalnem območju – koncept, znan kot disociacija. Nazadnje mora otrokov razvoj pokazati odstopanje ali pomanjkanje doseganja normalnih razvojnih mejnikov v primerjavi z drugimi otroki podobne starosti.