Nevrologija in psihiatrija sta dve medicinski disciplini, ki imata eno pomembno povezavo: človeške možgane. Medtem ko ena veja proučuje telesne bolezni in motnje, povezane z možgani in drugimi komponentami živčnega sistema, se drugo področje osredotoča na duševne nepravilnosti. Čeprav psihiatrija in nevrologija ostajata razdeljeni, je njuna povezanost vidna v človekovem vedenju in se uresničuje v znanstvenih raziskavah.
Psihiatrična disciplina in nevrološka disciplina imata tako skupne kot tudi razlike. V splošnem kontekstu psihiatrija obravnava duševne motnje ali motnje uma. Kronična depresija, napadi anksioznosti, osebnostne motnje, shizofrenije ter motnje hranjenja in spanja so nekatere od težav, s katerimi se psihiatri pomagajo strankam. Nevrologija se ukvarja tudi s težavami, povezanimi z možgani, pokriva pa tudi širši nabor vprašanj, ki se nanašajo na celoten živčni sistem. Nevrologi preučujejo disfunkcije možganov ali hrbtenjače, kot so tumorji ali paraliza, pa tudi motnje v zvezi z živci.
Tako psihiatrija kot nevrologija dajeta poudarek ideji, da možgani in telo nista ločeni fizični vidiki osebe, temveč močno povezani enoti, ki močno vplivata drug na drugega. Psihiatrija se zanaša na logiko in sklepanje, oba produkta aktivnega uma, ki skuša dati vsako kančko informacijskega pomena in ta pomen uporabiti v vsakodnevnih dejavnostih človeka. Psihologi so bili prvi, ki so poudarili pomen človekove sposobnosti sklepanja, komuniciranja ter razvijanja navad in osebnosti. Človeški um potrebuje pomoč pri obdelavi in združevanju informacij iz čutnih izkušenj, ta vnos pa pridobi iz dejavnosti možganov in živčnega sistema. Nevrologija podobno ceni moč, ki jo imajo človeški možgani in živčni sistem za nadzor telesa in njegovih interakcij z okoljem.
Psihiatrija in nevrologija sta v bistvenem smislu potrdili študij človeških možganov kot znanstveno prizadevanje. Znanstveniki so se v znanstvenih raziskavah in eksperimentih lotili številnih vprašanj, povezanih z možgani. Individualne razlike, razprava o tem, ali se ljudje rodimo z znanjem in osebnostjo ali sta oboje temelječi na izkušnjah, korelacija med nevrotransmiterji in drugimi možganskimi kemikalijami in boleznimi ter učinki strukture možganov na človeka so le nekatera raziskovalna področja, ki združujejo nevrologi in psihiatri. Ker se obe področji ukvarjata z nenormalnostmi in invalidnostjo, je učinkovitost antipsihotikov, antidepresivov in drugih zdravil, razvitih za možgane in živčni sistem, še posebej pomembno znanstveno prizadevanje.
Nevrofiziološki testi, ki merijo možgansko aktivnost – kot je elektroencefalogram ali računalniška aksialna tomografija – so še posebej koristni tako za psihiatre kot za nevrologe. Ti testi lahko ocenijo sposobnosti, ki temeljijo na umu, kot so jezik, pozornost, koncentracija, spomin in abstrakcija. Pomagajo lahko ugotoviti, ali so kemične nenormalnosti ali druge pomanjkljivosti živčnega sistema tudi vir nenavadnega vedenja. Na primer, fizične lezije, kot so možganski tumorji, lahko olajšajo vrsto osebnostnih sprememb in nenormalnega vedenja, ki pogosto spadajo v izključno domeno psihiatrov.
Nekateri kritiki trdijo, da sta psihiatrija in nevrologija ločeni disciplini. Prvi obravnava zaznave in abstraktni um, drugi pa poudarja objektivno realnost: fizične možgane. Vse več znanstvenih umov verjame v nezlomljivo povezavo med tema dvema področjema. V Združenih državah Amerike ena združena organizacija, Ameriški odbor za psihiatrijo in nevrologijo, certificira tako ambiciozne nevrologe kot bodoče psihiatre. Poleg tega se je kot legitimno znanstveno delo pojavila povsem nova disciplina, ki združuje cilje psihiatrije in nevrologije: nevropsihiatrija.